Praznik

Danes je zame praznik, 25. januar, ki ga velja zapisati na koledar. Po (skoraj 4) mučnih mesecih, sem s5 uradno lepo in čedno CELA. Pregled in RTG slikanje je namreč pokazalo, da imam zdrave in močne, nove kosti v predelu kolka, ki so najlepše darilo, kar sem jih dobila od mati narave. Človek se ne zaveda, koliko je vredno življenje, predvsem pa zdravje, dokler ne izkusi take bolečine. Privoščim je ne nobenmu, verjamem pa, da se stvari vedno zgodijo z razlogom. Meni je prav ta poškodba omogočila, da sem bolje spoznala svojo dušo in odkrila neprecenljiv svet šivanja, ki mi je pomagal izražati bolečino in neg. čustva v trenutkih, ko je bilo res hudo. Zdaj lahko (s solzicami v očeh) napišem, da je najhujše za mano in sem tako bogatejša za izkušnjo, ki nima cene.

Vsak človek je zase svet,
čuden, svetal in lep,
kot zvezda na nebu.

Vsak tiho zori,
počasi in z leti,
a kamor že greš, vse poti
je treba na novo začeti.
Tako živimo ljudje.
Vsak zase krmari k pogrebu.
Svetloba samo
nas druži kot zvezde na nebu.

A včasih so daleč poti,
da roka v roko ne seže,
a včasih preblizu so si,
da z nohti lahko
srce kdo doseže.

Od tega menda
človek umre,
od tega z neba
se zvezda ospe.