ne čakaj ...

da
kupiš nov avto ali hišo ... 
otroci odidejo od doma ... 
shujšaš 10 kg...
se zrediš 10 kg...  
odideš v penzijo ...  
pride pomlad...  
se konča leto

ni boljšega trenutka od "zdaj", da bi bil srečen.

svet

na svetu si, da gledaš sonce.
na svetu si, da greš za soncem

in da s sveta odganjaš – sence

 

moje prvo jemanje homeopatskih zdravil

23. novembra sem prvič (v življenju) poskusila s homeopatskimi kapljicami

(da ne pozabim)

rezultat vam pa javim čez 2 meseca :P.

moje pupice

danes so nastale tele lepotičke, ki so mi dale kar precej dela :/. Pa še nekaj (obljubljenih) včerajšnjih slikc dodajam:

uf ne morem verjet, da tečaj šivanja stane celih 50 evrov, pa saj prej za tako ceno dobiš šivalni stroj. še dobro, da sem jaz en mali samouk :P.

šivalno

danes sem pa uspela nadšivat, kar bi nekako pomenlo, da sem zašila več, kot bi si misla da bom. Najprej sem zašila okraske iz marjetic za obesit (pašejo k stenskim nalepkam, ki so prispele včeraj in so še zadnji manjkajoči dodatek), ki so mi vzeli kar dosti časa. Potem pa sem se lotila še izrezovanja okraskov za na mojo smrečico, pa mi jih je do konca popoldneva uspelo celo zašit :P! Tok kokr sm pa letos uspela sama zašiti izdelkov jih nikoli nisem. Naslednje leto bo res treba mašino :P! So mi pa všeč okraski za v mojo sobo (predvsem blago), ker so lahko obrnjeni na obe (krem/zelena) strani in so fajn. Škoda pa mi je le, da nimam večje smrečice. V novem kotičku bi namreč imela prostor za samostoječo (na tleh), pa še vsi okraski bi šli gor.

Škratek me opazuje, pa izsiljuje :/. Čez točno en mesec bo star že 7 let! Za danes bo šivanja absolutno dovolj. V planu pa imam tekom vikenda izdelat še za zravn prtiček in pa punčke za obesit. Potem pa se lahko lotim vaših darilc :P (nekaj jih tudi že čaka).

nekaj fotk današnjega šivanja, kaj več  objavim pa drugič (se mi nekako ne da zdej)

drug tedn pa se bo treba lotit že adventnega venčka, naslednja je nedelja bo žeee 1. adventna.

elektroakupunktura (kot zanimivost iz alter. terapije)

Elektroakupunkturna diagnostika ( EAV) temelji na metodi, ki jo je razvil nemški zdravnik dr.Voll pred več kot 30 leti. Metoda je znanstveno priznana. V principu gre za merjenje bioenergije v začetnih in končnih točkah akupunkturnih meridianov, ki se nahajajo na rokah ali nogah. Vsak meridian je povezan z določenim meridianom ali organskim sistemom. Na podlagi rezultatov meritev ugotovimo stanje organov. Energija v akupunkturnih točkah je signal, ki ga odda organizem. Preko sonde se signal prenese v aparat in spremeni v signal, katerega lahko merimo. Idealna vrednost je 55 enot. Dovoljena odstopanja so med 45 in 70 enot. Čim bližje vrednosti 55 enot je kazalec, tem bolj je človek zdrav. Vsa druga odstopanja pa predstavljajo nenormalne funkcije organov. Lahko gre za deficit – primankljaj ali pa za eksces – višek energije.Z aparatom zelo enostavno izmerimo tudi, če nam določena hrana, homeopatsko zdravilo itn. koristi ali ne.

Pregled traja približno 15 min. in je povsem neboleč in primeren za vse starostne skupine.

 

trije medvedki

Deklica je odšla v gozd in tam zasla. Hodila je med drevesi, iskala je pravo pot in sredi gozda zagledala hišico. V tej hišici so živeli trije medvedi. Prvi je bil velik in močan - to je bil oče Medved. Drugi je bil manjši - - to je bila mamica Medvedka. Tretji je bil čisto majhen -- to je bil sinček Miško. A niti očeta, niti mamice in niti Miška ni bilo doma. Odšli so v gozd, vrata pa so pustili odprta. Deklica je stopila v hišo. Pred seboj je zagledala veliko mizo, na mizi pa tri sklede.

Prva skleda, zelo velika, je bila očetova. Druga skleda, malo manjša, je bila skleda mamice Medvedke. Tretja, temnomodra skledica, pa je bila Miškova. In vse tri so bile do roba polne zelenjavne juhe. Ob vsaki skledi je ležala žlica: velika, manjša in se manjša. Tri žlice, tri sklede -- deklica pa tako zelo lačna! Prijela je največjo žlico in zajela juho iz največje, očetove sklede. Vzela je mamino žlico in pokusila juho iz srednje sklede. Vzela je Miškovo žličko in zajela juho iz male, temnomodre skledice. In Miškova juha se ji je zdela najboljša.

Zdaj bi se rada usedla. Pogledala je okoli mize in zagledala tri stole. Tisti največji -- tisti je bil očetov. Malo manjši je bil stol mamice Medvedke. Najmanjši stolček z rdečo blazinico pa je bil Miškov. Deklica je zlezla na prvi stol -- in padla. Zlezla je na drugega -- tudi ta ji ni bil prav. Sedla je na mali stolček z rdečo blazinico -- in se od veselja zasmejala. Ta ji je bil kot po meri. Sklonila se je nad skledico in se lotila juhe.Vso je pojedla, tako dobra je bila. Potem se je naslonila in se zazibala: sem in tja, sem in tja, pa se je stolček polomil in deklicaje padla na tla.
Stekla je v drugo sobico. Tam so stale tri postelje: velika, manjša in še manjša. Tista velika je bila postelja očeta Medveda. Manjša je bila postelja mamice Medvedke. Najmanjša pa je bila Miškova. Deklica se je ulegla na prvo posteljo -- prevelika. Legla je na drugo -- še vedno prevelika. Legla je na Miškovo -- ta ji je bila ravno prav. In je zaspala. Takrat so se medvedi vrnili domov. Bili so lačni, kar takoj so stopili k mizi, a tam je bilo vse narobe. Oče Medved je pogledal v svojo skledo in zarjovel s strašnim glasom: »Kdo je jedel iz moje sklede?«

Mama Medvedka je pogledala v svojo skledo in je zarjovela, samo malo tiše: »Kdo je jedel iz moje sklede?« Miško pa je pogledal v svojo skledico in je videl, da je prazna. In je, revše, zapiskal s tenkim glaskom: »Kdo je jedel iz moje skledice in mi pojedel vse?« Oče Medved se je ozrl po stolih in zarjovel še bolj strašno: »Kdo je sedel na mojem stolu in ga premaknil?« Tudi mama Medvedkaje zarjovela, samo malo tiše:

»Kdo je sedel na mojem stolu in ga premaknil?« Miško pa je zagledal svoj polomljem stolček in zacvilil tenko kot miš:»Kdo je sedel na mojem stolčku in mi ga polomil?« Oče Medved je stopil v sobo in zarjovel s strašnim glasom: »Kdo je ležal na moji postelji in jo pomečkal?« Tudi mama Medvedka je zarjovela, samo malo tiše: »Kdo je ležal na moji postelji in jo pomečkal?« Miško pa je pristavil pručko, pogledal je na svojo posteljico in zacvilil, kakor da ga koljejo: »In kdo leži, se zmeraj leži v moji postelji?« Privzdignil je odejo in zagledal deklico. »Aj-aj-aj! Ona je! Glejte jo! Držite jo!« je cvilil Miško -- kar ugrizniti jo je hotel. Deklica se je zbudila, zagledala je medvede in planila k oknu. Še dobro, da je bilo odprto. Brž je skočila iz hišice in zbežala. Medvedi je niso dohiteli.

račke.

tri majhne račke šle so na potep,
daleč čez devet gora,
mama kliče ga-ga-ga

tri račke so doma

 danes so se rodile tri male račke za v mojo fancy kopalnico. Zašite so z malo drugačnim šivom kot predhodni izdelki (krožen), kar pomeni, da je šivanje trajalo nekoliko več časa. Nareedila sem jih iz barvne flanele, ki sem jo dobila pri marici :P. Ideja je (kot vedno) moja, drugače pa dan ni potekal ničkaj pretresljivo. Zunaj je sivo, hladno, jesensko vreme, ampak je fajn. Bo pa nadfajn, ko bo zadišalo po decembru! Malo sem zanemarla puzzle, zato se jim bom kar posvetila, jutri pa bom zašilla še medvedke :P.

Pa še ena lepa male princese Katke:

življenje ima mnogo čudežev, kot so otroške oči

megleno

zbudila sem se (v novi postelji, jasno :P) v megleno jutro. Pa je bil dan kljub temu kul. Včeraj mi je uspelo zašit še preostanek (rdeče - zlatih) novoletnih okraskov za skupno smrečico. Danes sem pa uspela dokončat še tiste iz gipsa (sušijo se samo še črke za wc vrata). Pozabila sem oment, da imam po novem tudi svojo kopalnico in sem ponosna nanjo :P. Odkrila sem eno spletno fajn prodajalno z ustvarjalnim materialom ( klik ), imajo barvni filc! končno bom lahko zašila medvedka :P.

novoletni okraski

ja, vem, da je še zgodaj, vseeno sem se že lotila izdelovanja okraskov :P. Letos bo našo smrečico krasila druščina filcanih luštnih zelenih pobičev, ki so nastali danes. O kako bi rada imela en svoj (pošten) šivalni komplet, ali pa kar strojček :P. Prav lepo je takole počasi izdelovat in se pripravljat na decembrsko vzdušje. Če človek vsak okrasek zašije popolnoma sam pač nima časa s tem začeti šele čez nekaj tednov, ko je treba praktično ŽE ZAČETI OBEŠAT. Uporabila sem potiskan filc, modelčke pa sem naredila kar sama, na njih pa zašila okrasne trakce. Prva '' kolekcija '' je zašita. V rdeči in zlati pa bodo nastali (verjetno) med vikendom.

odlomek za pokušino

moj kotiček :P

uradno sem preseljena. Včeraj so mi prišli montirat še stranico postle, ob 19h (najprej naj bi prišli ob 15h, pa so pošteno zamudili). Izbrala sem fajn pohištvo in vse dodatke, ki sodijo zraven. Pa puzzle je steklar uokviril in super pašejo notr. Sicer sem zabila dva žebla v steno z izolacijo (sam ne okol govort) :P. Škratek se mora še privadit, zaenkrat ne protestira. Danes bova pa še prvič spala v njej.

 

Pa še ogledalo mi je danes uspelo izdelat (oz. '' priredit ''), počasi rabim kafe.

ustvarjalno :P.

ustvarjanje življenja uporabi vsako slabo izkušnjo, da nam bo nekoč potem lažje

zadnje čase imam veeeliko navdiha za ustvarjat :P. To po vseh letih, ko si moral stalno gledat na uro, prav pride. Ko ima človek enkrat (za spremembo) ča zase in svoj hobi. Med vikendom sem škratku zašila pouštrček, sestavila sem (že četrte!) puzzle in se dopoldne lotila voščilnic. Ja, saj vem, da je novo leto še dalleč, ampak durgega se zdaj ne dobi. Pa sem dobila servetke za decoupage tehniko in naredila voščilnice, pa blago za škratkov novoletni žakonček :P.

ne vem, če že smem pokazat današnje izdelke (naj bo samo '' za pokušino ''), nekaj delčkov:

dež.

Ne bom se (prehitro) hvalila, ampak zadnje čase imam nekakšno '' vremensko srečo '', ker začne deževat ravno takrat, ko sem že (skoraj) doma. Tako sem dežnik (včeraj in danes) praktično rabila samo za zadnji del, ko sem šla po cesti do doma. Če k temu prištejem še, da sem bolj počasna (zaradi noge), potem imam dejansko srečo. Vedno sem prišla suha (v prenesenem pomenu)! Kar pa ni povsem fajn, ker človek nikoli ne sme biti presuh (v dobesednem pomenu).

 

vsak človek je zase svet,
čuden svetel in lep

kot zvezda na nebu.
vsak tiho zori,
počasi in z leti,
a kamor greš,
vse poti je treba na novo začet

kot sem sem uredu (A., medve že veva in RTM***): sometimes I don't need you to judge me or to advice me, I just need you to listen.

kot sem sem

uredu.

po 7 letih sem pišla do zaključka, ki bi ga rada delila z vsemi bralci mojega bloga. zanimivo je, da do spoznanja nisem prišla povsem sama, ampak s pomočjo osebe, na katero se (prej) niti v sanjah nebi obrlna. glasi se: '' taka kot sem sem uredu in edinstvena ''.

Vse življenje se poskušamo primerjat z ostalimi, pozabimo pa, da je to absoluten nesmisel. Vsak je zase ednstven in narejen drugačen, zato se mora tak tudi sprejeti! Prepričana sem, da mnogi pogosto sebe ocenjujete na podlagi primerjav. To posledično vodi v nezadovoljstvo.

Ugotovila sem, da sem do sedaj svojo srečo vedno iskala v napačnih - nejaz stvareh. Vendar pa prava sreča izhaja iz notranjosti in vsak jo mora najti v sebi. Moramo se sprejeti takšne, kot smo, znamenja sprejemanja pa so to, da postanemo srečni, z lahkoto pristopamo k drugim, smo odprti za ljubezen in občudovanje - meni je bilo (do sedaj) vedno nerodno, če me je kdo pohvalil (ali pa sem predvidevala, da '' pač to reče ''), če se res sprejmemo, smo svoj '' resnični '' jaz. Srečni ljudje znajo  zadovoljiti svoje potrebe in se postavijo na 1. mesto, o sebi odločajo sami in se sprejemajo kot so. Sprejeti moramo polno odgovornost za svoje življenje, ker je vsak edinstven. Rast se začne tam, kjer se neha samoobtoževanje, odgovonosti pa ne prelagamo na durge. sem kakršna sem zdaj, kar sem bila je moje, nisem to zdaj.

sreča izvira iz notranjosti

filcanje

danes je izpod mojih ustvarjalnih rok nastal kuža

samo naj še kdo reče, da si ni vredno vzeti čas za izdelovanje :P. za dedka m. pa si definitivno želim šivalni stroj, prewishlist 12.

poplavljeno

napoved vremenoslovcev se je uresničila in tmin odrezala od slovenije :P

vse je pod vodo

samo še moja zdrava volja ostaja nad njo

mi je (kljub slabemu vremenu) s5 uspelo ustvarjat

 

Nikdar sonce ni tako žarelo,
kot za naju dva, kot za naju dva.
Nikdar jutro ni tako se vnelo,
kot za naju dva, poplavljena.
Nikdar še tako, kot s tabo
morje ni tako bučalo.
Nikdar polje ni tako dišalo,
Kot za naju dva, ko se ljubiva.

somebody listen me