trije medvedki

Deklica je odšla v gozd in tam zasla. Hodila je med drevesi, iskala je pravo pot in sredi gozda zagledala hišico. V tej hišici so živeli trije medvedi. Prvi je bil velik in močan - to je bil oče Medved. Drugi je bil manjši - - to je bila mamica Medvedka. Tretji je bil čisto majhen -- to je bil sinček Miško. A niti očeta, niti mamice in niti Miška ni bilo doma. Odšli so v gozd, vrata pa so pustili odprta. Deklica je stopila v hišo. Pred seboj je zagledala veliko mizo, na mizi pa tri sklede.

Prva skleda, zelo velika, je bila očetova. Druga skleda, malo manjša, je bila skleda mamice Medvedke. Tretja, temnomodra skledica, pa je bila Miškova. In vse tri so bile do roba polne zelenjavne juhe. Ob vsaki skledi je ležala žlica: velika, manjša in se manjša. Tri žlice, tri sklede -- deklica pa tako zelo lačna! Prijela je največjo žlico in zajela juho iz največje, očetove sklede. Vzela je mamino žlico in pokusila juho iz srednje sklede. Vzela je Miškovo žličko in zajela juho iz male, temnomodre skledice. In Miškova juha se ji je zdela najboljša.

Zdaj bi se rada usedla. Pogledala je okoli mize in zagledala tri stole. Tisti največji -- tisti je bil očetov. Malo manjši je bil stol mamice Medvedke. Najmanjši stolček z rdečo blazinico pa je bil Miškov. Deklica je zlezla na prvi stol -- in padla. Zlezla je na drugega -- tudi ta ji ni bil prav. Sedla je na mali stolček z rdečo blazinico -- in se od veselja zasmejala. Ta ji je bil kot po meri. Sklonila se je nad skledico in se lotila juhe.Vso je pojedla, tako dobra je bila. Potem se je naslonila in se zazibala: sem in tja, sem in tja, pa se je stolček polomil in deklicaje padla na tla.
Stekla je v drugo sobico. Tam so stale tri postelje: velika, manjša in še manjša. Tista velika je bila postelja očeta Medveda. Manjša je bila postelja mamice Medvedke. Najmanjša pa je bila Miškova. Deklica se je ulegla na prvo posteljo -- prevelika. Legla je na drugo -- še vedno prevelika. Legla je na Miškovo -- ta ji je bila ravno prav. In je zaspala. Takrat so se medvedi vrnili domov. Bili so lačni, kar takoj so stopili k mizi, a tam je bilo vse narobe. Oče Medved je pogledal v svojo skledo in zarjovel s strašnim glasom: »Kdo je jedel iz moje sklede?«

Mama Medvedka je pogledala v svojo skledo in je zarjovela, samo malo tiše: »Kdo je jedel iz moje sklede?« Miško pa je pogledal v svojo skledico in je videl, da je prazna. In je, revše, zapiskal s tenkim glaskom: »Kdo je jedel iz moje skledice in mi pojedel vse?« Oče Medved se je ozrl po stolih in zarjovel še bolj strašno: »Kdo je sedel na mojem stolu in ga premaknil?« Tudi mama Medvedkaje zarjovela, samo malo tiše:

»Kdo je sedel na mojem stolu in ga premaknil?« Miško pa je zagledal svoj polomljem stolček in zacvilil tenko kot miš:»Kdo je sedel na mojem stolčku in mi ga polomil?« Oče Medved je stopil v sobo in zarjovel s strašnim glasom: »Kdo je ležal na moji postelji in jo pomečkal?« Tudi mama Medvedka je zarjovela, samo malo tiše: »Kdo je ležal na moji postelji in jo pomečkal?« Miško pa je pristavil pručko, pogledal je na svojo posteljico in zacvilil, kakor da ga koljejo: »In kdo leži, se zmeraj leži v moji postelji?« Privzdignil je odejo in zagledal deklico. »Aj-aj-aj! Ona je! Glejte jo! Držite jo!« je cvilil Miško -- kar ugrizniti jo je hotel. Deklica se je zbudila, zagledala je medvede in planila k oknu. Še dobro, da je bilo odprto. Brž je skočila iz hišice in zbežala. Medvedi je niso dohiteli.