ni časa

za pisanje bloga. Zadnje čase nekako uspešno krmarim med družabnimi, šivalnimi in spehajalnimi zadevščinami :p, mam se fajn. Nekako pa se je dan (za vraga) skrajšal, pa ne v naravnem, pač pa v družbenem smislu. Vsak dan pade obvezen kafe s prijateljicami, ki nekako kar skrajša dan in popestri čas. Poleg tega tudi moj melkijad, skoraj vsak dan, pridno teče z mano čez polikane robove in (zaenkat še) enostavne šive, ki so iz dneva v dan bolje zašiti :p. Moram rečt, da sem stroj kar dobo izbrala in mi prinese kar nekaj veselja (požre pa tudi nekaj živcev). Pa seveda je tu še moj Canči in sprehodi, ki so zadnje dni megleni, ampak se še vedno ne morejo primerjat z '' lublansko mglo ''. Zašila sem zelo lepe prtičke, za darilca. Letos bom - kljub obupnemu letu - podarila najlepša darilca, narejena z dušo. S tisto dušo, ki je bila 4 leta zatirana in storilnostno pre - okupirana. Upam, da bo prihajajoče leto prineslo lepše trenutke, pa da bomo praznike preživeli v miru in predvsem, da ostanem jaz. Naj se zgodi kar hoče, če bi bil danes moj zadnji dan življenja ga nebi preživela nič drugače, kot sem ga. Kar pri meni šteje je odkrit pogovor, šivanje in čas zase, ki ga najdem predvsem na trimčkih. Naj prihajajoče leto prinese še čim več notranjega miru, telesno zdravje in kakšno fajn blago :p, ostalo pa bo tako prišlo samo.

res je, da vsak tiho zori, počasi in z leti, a kamor že greš, vse poti je treba na novo začeti.