ObetavNa napoVed

Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.

Po letošnjem slabem (predvsem začetku) koledarskega leta se končno pripravljam na DOPUST (v pravem smislu) :). Mislim, da je bil letos bolj zaslužen kot vsa 4 predhodna leta, sploh zaradi USPEŠNO razrešenih težav na faxu, zdravju in na področju odnosov. To leto sem kar pošteno garala, da sem prišla do konca, kjer sem sedaj. 

Preden odpotujem bi se prav zato rada LEPO ZAHVALILA vsem, ki ste mi pomagali na tej težki poti, ki ji letos (sprva) ni bilo videt konca, pa se je vseeno izšlo. Življenje se živi. 

Zato hvala posebej staršema, prijateljicam K., T., Danny, V. in seveda najboljšemu Škratku, kar sem si jih lahko kdaj želela. Še bodo težave, ampak življenje gre vedno naprej, zato z odhodom na Islandijo zaključujem eno dolgo (nesrečno) poučno zgodbo. 

Iz nje pa sem potegnila pomembno sporočilo: nikoli nisi nemočen, če v sebi najdeš voljo.

 

Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.

A če ne prideš ne prvič ne drugič
do krova in pravega kova
poskusi:
vnovič
in zopet
in znova.

Countdown.

Še 3 dni.

Lenobna sobota.

Prav prijetna je tale današnja bralna zaspana sobota, saj je zunaj bolj slabo vreme in po dveh sosedskih feštah ponoči (ko seveda tudi okolica ne more spat) je današnja sprostitev prišla kar prav :P. Dopoldan sem večinoma brala knjigo (pravzaprav eno prebrala in začela novo), ki je zanimiva kriminalka, ki se dogaja na Islandiji in raziskuje smrt enega študenta, ki je za nalogo primerjal nemške in islandske čarovniške simbole (oz. obrede). Avtorica je pa Yrsa Sigurdardóttir, napisala je omenjen roman o skritih simbolih, srednjeveški magiji in modernem umoru, ki skozi kratke opise približa nam tako oddaljeno, ledeno mrzlo Islandijo. Mlada odvetnica Thora, ločenka in mati dveh otrok, dobi nenavaden klic iz Nemčije, v katerem jo Amelia Guntlieb, mama na reykjaviški univerzi brutalno ubitega študenta Haralda, prosi za pomoč. Sumi, da policijska preiskava ni bila dovolj temeljita in so oblasti prijele napačno osebo. Thori ideja o preiskovanju težavnega primera sprva ni všeč, a jo premami velika finančna nagrada. Na pomoč ji priskoči tudi dolgoletni prijatelj družine Guntlieb, šarmantni in rahlo snobovski Matthew Reich, ki priskrbi obširen dosje o Haraldovem nenavadnem življenju. Vse kaže, da je bil mladenič obseden s čarovništvom, mučenjem in preganjanjem čarovnic. Thori postane jasno, da se je zapletla v nekaj zelo ­nevarnega. Do sedaj zgleda fajn, končna ocena pa bo oblikovana, ko jo bom končala ;). 

Zunaj pa je bilo delno nevihtno in malce zaspano vzdušje. Edino sosedi še vedno vztrajajo - kot vedno :/. Če niso tastari, so pa tamladi - že cel popoldan namreč poslušam pop musko iz hčerine lukne :(. Pa svojo kosmato lajajočo stvar bi že lahko nekako utišali. No, pa se je pravkar oglasila še harmonika, saj je danes fantovščina za znanca. 
Ah ja, saj pravijo da  sosedov nič bolj ne zbliža kot dobra ograja. Če pa še to ne pomaga, jih pa zaviješ v palačinko in zdristaš.

Nepovabljena gostja :S.

Nič kaj dobrodošle obiskovalke nisem imela danes v hiši. Ne samo, da je vanjo vstopila absolutno nepovablena, tudi dokaj nagravžna in sitna je postala, fuj to. Že ponoči sem slišala, da nekaj leta okol spuščene rolete, pa sem jo večkrat poskusila odpreti in ni bilo ničesar. Nato sem se odločila, da je pač kak netopir :O? 
Pa se je sredi dneva pokazalo, da je kobilica. Mene pa je bilo resnično strah tega mrčesa. Kakorkoli, v borbi proti njej sem zmagala jaz (o podrobnostih pa raje ne poročam).

Vseeno pa ima eno konkurenčno prednost - je ZELENA ;) (pomoje je zato pršla v mojo sobo - je hotela postati dodatek). Ko pa smo že pri kobilicah, bi mi zagotovo bolj koristla taka: 

 

PRETVORENA V ISLANDSKE KRONE :P.

Dopust.

Poslušam razprave o dopustu, pa sem za vraga ugotovila, da se tudi tukaj (močno) razlikujem od večine slovencev :X. Rada bi, kot prvo, zanikala mit, da je za dopust treba na morje: nak, za mene to pa ne bo držalo, morje je za lenuhe. Ne vem kako to, da večina še vedno dopust enači z ležanjem (popravek: cvretjem) po možnosti nekje v Istri s pločevinko pira v eni in poceni varianto pametnega mobija v drugi roki, ob poslušanju brezplodnih debat oz. opazovanju podobnih pečenih juncev s plaže. In ja, to je za velik del ljudi Dopust. Če za mnenje prašate recimo mene, je to daleč od počitka. Pa pustimo dejstvo, da so danes delovniki nečloveško dolgi in da veliko zaposlnih med tednom nikakor ne najde časa za oddih. Tudi sama sem en mičken deloholiček, ki je stalno po opravkih in beleži konstantno pomanjkanje časa zase in svoje konjičke, pa mi takšno preživljanje dopusta niti v sanjah ne pomeni ODDIHA. Ležanje na vročem soncu, stalno prepiranje zaradi mesta na brisači in neznosno sitnarjenje mrčesa ponoči - ko je roko na <3 edini del dneva, ki je še nekako temperaturno sprejemljiv, je zame bolj trpljenje kot pa uživanje. Je že res, da ima vsak kot otrok rad potapljanje, igranje na pesku in škropljenje, ampak zakaj pa še vedno večina odraslih rine na morje in tudi žetakozgubano kožo nastavlja vročemu soncu, mi pa ni razumljivo. Pa še zdravo ni! Pa naj mi še kdo trdi. da stroka takšno preživljanje poletja označuje kot zdravo. Nedvomno povečuje tveganje za razvoj nervoze, depresije, pa še kožnega raka, za kar je potrebno še pošteno plačat. Če pa želiš vsaj nekoliko lažje dihati in si preko dneva omilit neznosno toploto, dodajo strokške za hotelsko klimatizacijo. Hvala lepa, pa tak Dopust. In kaj ima na koncu od tega družina, ko pride nazaj in '' naredi bilanco ''? Manjši družinski budget, goro perila, štiri zapečene zadnjice, doma puščenega hišnega ljubljenca in neznansko razsvetljenje dobro, da smo spet doma ;). Zakaj torej še vzdrževat mit (dopust - morje ). To je PREŽIVETO. 
Poleg tega, danes veliko ljudi jamra, da si dopusta (zaradi krize) ne morejo plačat. V prvi vrsti so tu seveda (kdo drug kot) UPOKOJENCI, pri katerih mi zopet ni razumljivo, zakaj ga rabijo. Za kaj so sploh imeli dodatek za Dopust, če ga pa imajo celo leto? Pa ne mi rečt, da upokojenci pa res rabijo takega. Nobenemu ne jemljem pravice do počitka in obiska počitniških destinacij, vseeno pa mislim, da je to trenutno manjši izmed vseh gospodarskih in finančnih problemov, ki zaznamujejo BDP. Pa tudi najbrž niso pomislili, da nismo več v socializmu, kjer je vsak vzel en '' roštilj '', ga dal na streho Fička in se z brisačo, Gavrilovič paštetami in belo kanotiro odpeljal na hrvaško obalo, tam stvari raz - pakiral in preživel dopust. Danes so stroški precej višji, pa tudi od države ne moremo več pričakovati finančnih uslug :/. Treba se bo torej zadovoljiti s SKROMNEJŠIM  '' dopustom ''! 
In kaj je zame dopust? 
Ne bom se pritoževala, če ne morem nevemkam. Poleg tega sem veliko raje kar doma. kot pa da bi se nekje silila trpet '' dopust '' (beri: morje), pa še bolj zdravo je, če se odpoveš ležanju na nezdravem soncu in nočnemu pijančevanju (to je pri mladih vsekakor sestavni element dopusta). Pa nič mi tako ne manjka! Poleg tega imajo na moj račun dopust lahko drugi - kdo pa nebi imel mojega '' all - inclusive '' pasjega **** hotela? ;) Canko ga vsekakor rad koristi in se nikoli ne pritožuje. Saj veste, umivanje zob, česanje, masiranje, posteljno cartanje, sprehajanje po okoliških gozdovih, umivanje zob, negovanje očk, pucanje ušes in kuhanje po željah - kdo bi si želel lepše? Pa še zastonj je. Poleg tega pa imamo tudi sitne sosede, nadležne komarje in neznosno vročino (kmalu bo na naših podstrešnih vratih lahko namreč pisalo '' vstop na lastno odgovorost '' in srčnim bolnikom ogrožujoče). Pa naj še kdo reče, da to ni Dopust. 

Pa da konkretnejše povem, kako midva dopustujeva danes: po jutranjem prelepem sprehodu sem bila kar pridna - počistila sem vso hišo (sama je ne bom nikoli imela), kar pri ziljontih stopnicah, nadležni toploti in wannabe on FB ni ravno mačji kašelj ;). Za tem sem šla v trgovino in si kot kakšen hrček naredila dopustniško zalogo :P, pa tudi kosilo sem uspela spacat in presadit okenske rastline. DOPUST od sile :D. Zdaj pa morava s škratkom še kakat, da ne bo res sila. 

 

Bjonda ;).

Moja nova barva mi je noroušečna.

 Zakaj se začne blodninka slačit in polagat svoje obleke na policaja? Ker piše police.

ZADOVOLJNA.

Bolj star, bolj nor.

Zrem v svoj nov mobitel in se sprašujem, a nisem hudiča že prestara zanj? KAJ VSE ima, pa več kot pol funkcij sploh ne potrebujem. Na prste ene roke lahko naštejem stvari, ki jih nima, težko pa vse, kar ponuja. Ne samo, da ima FB, mobilno TV, youtube, McAfee, radio, poleg vseh možnih in nenavadnih aplikacij ponuja tudi funkcijo '' Odgovorno pitje '', kjer ti sam preračuna, koliko alkohola lahko na žuru spraviš v svoj vamp in kako boš pri takšni količini še zmožen vozit. Najbrž ni potrebno povedat, da tudi sam poišče aktualen najbližji žur in pove, kako lahko '' pecaš '' nekoga (s tem, ko ga dodaš med tarče). Radosti ziljon aplikacij torej :D. Pa se še danes spomnim svojega prvega mobitela, ko so imeli Skrtovi še na '' gozdni '' poslovalnico in smo hodili čakat, kdaj bodo že pripeljali stare '' Mobičuk - e '', ker sem hotela takega z rdečo ploščico. Bil je mobilni TELEFON, ker je imel tipke in anteno. Kaj ima sedanji? NIČ od TEGA. Nekako spominja na fotoaparat s '' touch '' odzivom. Pa tudi zadnji fotoaparati vse bolj spominjajo na kičaste mobije. Tudi časi klasičih aparatov (na film) so torej mimo. Žal je s tem prišlo do trivializacije in wawtomormposlikat načina slikanja tooolikih slik. Je pa sodobna tehnologija dobila eno bistveno KONKURENČNO prednost, ki je absolutna pozitivna stvar - POCENI je in dostopna vsem. Lahko bi rekli, da na vseh nivojih spodbuja družbeno demokratičnost. Preko soc. omrežij lahko vsak komentira, kar želi. Tudi objave in članke lahko vsak po svoje markira (beri: kot pes, ki dvigne taco ob vsakem vogalu) in to s poljubnim vzdevkom (v stilu pijanc52), da včasih človek ne ve, ali je dejansko res pismen ali se samo dela pijanca. Pa je to demokracija? Kaj sploh demokracija je? Bi se dalo razpravljat. 

Dober dan.

Šele ko je eno samo življenje prekratko za vsa tvoja hrepenenja, želje, sanje, takrat zares živiš.

 

Radosti opremljanja

Merim, rišem, zbiram ;) skratka vse, kar je povezano z izbiranjem notranje opreme. In zadovoljna sem, ker so (še posebej v tujini) tako up to date, da lahko potrošnik sam zriše doma celo postavitev, da lažje izbere opremo. Tako je seveda prihranjen čas in denar, ki bi ga lahko zapravili za merjenje omar, iskanje ponudnika in prevoz do pohištvenega salona - pa še FAJN je svoje opremljat. Vesela :).

 

Utopljene sanje

Pravkar berem pretresljivo in poučno zgodbo Katarine Nadrag, ki je postala znana po tem, ko je širši javnosti zaupala svojo izkušnjo z alkoholizmom. Dejansko se te močno dotakne in začneš razmišljati :/. Pijača vpliva na družine in močno uničuje otroštvo vseh, ki imajo družinsko bolezen alkoholizma. In ja, alkoholizem JE BOLEZEN, ni stanje, ki bi bilo lahko opravičljivo, pušča svoje travme. Prav omenjena pisateljica je bila žrtev (kot otrok očeta alkoholika). Žalostno je predvsem dejstvo, da se za alkoholno zasvojenost čutijo krivi otroci, ki so popolnoma NEDOLŽNI. Alkohol ni način življenja in niti način reševanja težav. Še manj je alkohol zabava. Alkohol je STRUP, ki uničuje možgane, telo in onemogoča razsodno obnašanje. Avtomobila ne sme voziti vsak, knjigo lahko v knjižnjici dobi samo tisti, ki ima kartico (no, baje se da knjižničarja tudi pretentati ;) ), pa tudi v vse države ne more vstopiti kdorkoli, saj potrebuje za prečkanje posebno izkaznico. Zakaj za vraga pa ima lahko otroka VSAK? In bolni alkoholik ga zagotovo ne bi (correct: nebi) smel imeti! Takšni otroci so žrtve že zelo zgodaj, to pa v njih pušča ogromne travme, ki vplivajo na razvoj in sposobnost za ustvaranje lastnega doma. Alkoholik MORDA ni sam kriv, je pa po tem, ko dobi otroka odgovoren, da zanj skrbi. Res je, da nihče ne postane zasvojen zato, ker bi sam želel, je pa res, da pred tem ve, v kaj se lahko razvije. Živimo v hi - tec dobi, kjer so vse informacije enostavno dostopne, če jih ne celo butajo v nas. Zato sklicevanje na to, da '' ni vedel, kam to vodi '' ni opravičilo. Sama nikoli ne pijem in nisem, zato ne morem vrednostno presojat učinka, ki ga ima alkohol na človeka, zato pa se izobražujem in iščem primerno literaturo, ki mi lahko pojasni, kaj doživljajo otroci alkoholikov. Zato vsem mladim svetujem, da knjigo preberete, ker vam bo segla v <3 in boste vsakič krepko premislili, ko boste pred tem, da spijete samo POŽIREK alkohola. Je pa res, da pijača obudi človeku njegove prave lastnosti. Takrat šele spoznamo resnično naravo nekoga, za katerega smo prepričani, da ga poznamo in da je povsem normalen. Vsako pretiravanje pitja alkohola vodi v odvisnost in bolezen.
Alkohol ni način reševanja problemov, ampak je problem. Vsak alkoholik začne piti zaradi osebnih težav, kar pa ima multiplikativni učinek. In pravim vam - tako MLADI KOT STARI dajte se poslušat. Poslušanje pa ni pasivna aktvnost, ampak je miselni proces, kjer ni dovolj samo zaznavanje info. , treba je RAZUMET človeka. Sama pa se pogosto sprašujem, če je danes to sploh še mogoče. Priateljskega pogovora NIKOLI ne bo nadomestila flaša piva in prave ljubezni NIKOLI pijano gonjenje. Oprostite oznakam, ampak tko je. 

  

1. Svoje delovanje usmerimo v iskanje rešitve, ki nam bo pomagala zadovoljiti naše potrebe. Kratkoročno je to zelo zahtevna naloga, v katero je potrebno vložiti mnogo napora. Dolgoročno pa je to zelo učinkovit način reševanja težav.
   
   
   
   2. Svoje delovanje usmerimo le v naše počutje, ki ga želimo na vsak način in zelo hitro izboljšati. Mnogi najdejo to »hitro« rešitev v raznih substancah, med drugimi tudi v alkoholu: v stilu naše Zdravljice: »Alkohol utopi vse skrbi, v potrtih srcih up budi«. Kratkoročno je ta rešitev zelo mamljiva, dolgoročno pa vsekakor ne vodi k uspešni rešitvi problema.
   
   
     Če človek pije malo, je dober kot ovca; če popije malo več, postane hraber kot lev; če prekorači mero, je okruten kot tiger; če pa mu pijača postane strast, je podoben svinji, ki se valja po blatu; nazadnje napravi iz sebe še opico.
   
   
   Če pa kdorkoli rabi pogovor, naj poišče človeka, ki mu lahko zaupa. Lahko pa pride tudi k meni na kavo ;) znam SLIŠAT. Sicer pa pri nas ni nič posebno novga, razen to, da uspešno izbiram pohištvo za svoj prihodnji brlog ;). Všeč mi je Ikein slog (kot ponavadi ;) ), pa tudi tokrat bo prenašanje moje (vsemogočne) šare manj naporno, saj se ne seliva tako daleč . In od vedno sem želela živet na kmetih!

Stvar konteksta.

Danes je en tak tih navaden dan, pa še petek 13. po vrh vsega. Pa je zato obsojen na sivino in otožnost? Stvar konteksta ;). Tudi jaz sem v preteklosti imela že (takšne ali drugačne) petek 13. - e in niso bili nič posebnega ali pa nad oz. pod povprečno navadni. Še posebej lep in izstopajoč je bil tisti, ko sem prav na ta dan dobila najmlajšo in (zaenkrat :X ) zadnjo sestričnico. Ker imam seveda nadrada otroke upam na še katero, ampak za zdaj bolj slabo kaže. Pa da ne odbrundamo od teme oz. '' izven konteksta '' naj grem naprej v izbranem kontekstu, ugotovila sem, da je vsaka stvar odvisna od zornega kota s katerega jo vrednotiš. Zakaj bi torej že vnaprej obsojali petek 13. kot nesrečen in od kje pravzaprav vse skupaj izhaja? Nisem vedela. Pa sem se odločla, da stvar raziščem. Za mene je takšen dan še vedno enak, kot ostalih 364, če ne še prijetnejši. Osebno ne verjamem v nikakršne uroke, je pa res, da vsak verjame v nekaj. Tudi tisti, ki ne verjame šarlatanstvu, verjame pa - nasprotno. In od kje ta bojazen pred številko današnjega dneva?

Prav na petek, 13.10.1307 je Philip the Fair dal ubiti  viteze templarje po vsej Franciji. Mnogi zato verjamejo, da bodo prav na petek 13. vsi umorjeni templarji “vstali” od mrtvih in se maščevali. Teh nesrečnih dogodkov na petek 13. naj bi bilo sicer več, tisti najbolj vraževerni trdijo celo, da naj bi se prva usodna avtomobilska nesreča s smrtnim izidom zgodila na črni petek (podatka, ki bi to potrjeval, na spletu nisem našla). Raziskave števila prometnih nesreč pa so pokazale drugačne rezultate. Statistično gledano, naj bi se na črni petek zgodilo celo manj prometnih nesreč, kot se jih zgodi med letom. Torej je res, kar tudi sama predvidevam, vse je STVAR KONTEKSTA. Je pa seveda lahko vsaka zgodbica priročen izgovor za to, da nam gre vedno vse tako '' slabo '' in smo zato  reve. Če ne bi bilo, popravek nebi bilo petka 13., bi pa verjetno imeli torek 17. ali pa nedeljo 4. za zlovešča. Vse je torej odvisno od konteksta. 

 

Tudi to, da se je danes kar shladil, kar meni (in mojemu Škratku) sicer paše, je pa res, da je pozimi precej hladneje, torej je tudi '' hladnost '' kontekstualno določena. Pa da še omenim, da me v kratkem čaka še sprehod po pravem islandskem ledeniku, kar najbrž tudi ne moremo primerjati z današnjim '' mrazom ''. Stvar konteksta, again and angain ... tako kot tudi druge stvari, poglejmo npr. določeno delo. Vsak človek lahko nekaj dela, če seveda želi. V trenutni gospodarski krizi bi mnogi celo sprejeli kakršnokoli delo, da bi uspeli preživet mesec. Po drugi strani se pa najdejo osebe, ki imajo zagotovljeno stalno službo, nadtolerantnega delodajalca in nimajo nikakršne posebne izobrazbe, torej bi jih še vsak po resnici rečeno brcnu v '' rit '', pa špekulirajo. Namesto, da bi izkazovali hvaležnost in pokazali vsaj ščepec truda za svoje delo, raje iščejo ziljon izgovorov, da ni treba delati ničesar. Enako je lahko z neko boleznijo. Tudi ta je vedno stvar konteksta, saj se stvari vedno zgodijo s tehtnim razlogom. Nihče ne zboli, ker bi si to želel, ima pa vedno dve varianti - ali se uda v usodo ali iz tega potegne ZNANJE. Bolezen običajnega človeka in duhovnega človeka v nobenem primeru nista isto. Jaz jo lahko sprejmem kot posebno priložnost za notranjo preobrazbo. Zato jaz svojo bolezen nosim kot okras.

Vsem zato želim, da bi ta petek 13. preživeli tako, kot petek preživite najrajši. Samo ne na romanju!

eno petektrinajsti brundanje, pač ;)

Močilar mi je časi kaj razkladal od nekdanjih časov, kako so ljudje živeli in kako so imeli to in to reč med sabo.

Polde Bibič

(3. februar 1933 - 13. julij 2012)

POČIVAJ V MIRU

Kruta realnost

Včasih se mi zdi, ko pogledam na nabolj priljubljeno soc. omrežje, da nekateri počasi svojo dejansko realnost nadomestujejo z virtualno :/ pa ne vem, kaj bi o vsem skupaj lahko rekla. Nič nimam proti samopripovedovanju in vojarizmu, ne bom pa nikoli razumela takih, ki na FB dejansko objavijo vsak svoj gib. Pa da se nekoliko popravim - razumela že, ampak sem prepričana, da večine '' prijateljev '' vsakdanje podrobnosti sploh ne zanimajo - še več - močno odveč jim je vsa prazna slama preko katere se morajo dan na dan prebijati (v upanju), da bi našli kakšo svežo '' noovico ''. Preseletljiva je tudi statistika, po kateri 28% pogleda na Facebook še preden vstanejo iz postelje, preko pametnih telefonov. Sama sem prav včeraj dobila svoj pametni telefon in ja končno lahko tudi sama sprobam Android in vrsto raznih aplikacij, ki jih ponuja. Pa zato ne mislim na netu viset 24/7 in s tem zapravljati čas. Precej ljubša mi je kava s prijateljicami, s katerimi se lahko (v dejanski realnosti) pogovorim o vsem. Pa da ne omenjam knjige, ki je lahko veliko boljša družba in vedno zanimiva bolj kot FB. Opažam, da so nekateri že kar odvisni od stalnega preverjanja sporočil, objav in spremembe stanja :X, sad fact. Statistika tudi pravi, da se 57% ljudi več pogovarja z drugimi on-line kot se v resničnosti. Sama pravim, da se večina takih ne zna pogovarat, ampak kar nekaj pišejo in tako posledično izgubijo občutek za kakršnokoli jezikovno kulturo. Najhitrejše rastoč odstotek uporabnikov predstavljajo tisti, ki so stari med 18 in 24 let. In prav žalostno je, na kakšna obupna skropucala lahko naletiš ob branju postov. Sama tako lahko pridem do zaključka, da narašča prava globalna odvisnost od omrežij, ki v končni fazi ne pomeni neke prednosti. Je pa res, da ne moremo obsojati tehnologije za rastočo družbeno, politično in delavno apatijo, saj vedno so in bodo obstajale izjeme, ki nimajo boljšega - popravek: NOBENEGA dela, kot da prežijo na objave drugih in tako krajšajo svoje prazno življenje. Nisem pa sigurna, da niso zaradi tega še bolj nezadovoljni. 

 

No, po vsem današnjem brundanju lahko povem, da jaz pa sem ZadovoLjna in da sem  zagotovo ena izmed izjem, ki na Facebook gleda z ostro družbeno distanco. Vsaka stvar ima dobre in slabe lastosti, samo v SKRAJNOSTI NE SMEŠ IT. Če premalo delaš, življenje izgubi ravnotežje, postaneš medel in nezanimiv. Apatija je najlažji, pa tudi najbolj smrtonosen življenjski slog.

Izkušnja je najboljša šola, samo šolnina je draga.

Spet Ikea ;). 

Prav ste prebrali - zadovoljna in polna idej sem, ker bom spet imela priložnost opremljat prostor (tokrat moj brlog v Tolminu) in to je seveda - prava STVAR ZAME ;). Obožujem iskanje omar, postelj in na splošno vsega podobnega. Poleg seveda sodi še izbira tapet, barve in tehnike, ki ne sme manjkati v takšnem bivališču mlajše ženske. Tako da ja, selim se, pa ne daleč ;), seveda pa sem izjemno zadovoljna in prepričana, da bom še bolj razmisila o vpisu absolventa. Tako ali drugače mi pripada, da bi pa na račun '' možne šolnine '' (beri: še sami na faxu ne vejo a bo 2. st. imela plačljivo izvedbo al ne) nekaj brezglavo hitela je bedarija. Sama sem že prevečkrat v preteklosti udarjala '' z glavo skoz zid '', da si na ta račun dobre volje, zadovoljstva in umirjenosti res ne mislim več odtegovat. Se pa zgodijo stvari, zaradi katerih rasteš in prideš do zaključka, da si na prvem mestu ti. No, vsaj na drugem ;) na prvem je vedno moja Žabica. 

Je pa res, da ima vsaka stvar na svetu svojo ceno. V trenutnem tržnem in egoističnem sistemu pa še bolj, zakaj bi zato skrbela, če bo plačljiva še fakulteta. ZAGOTOVO JE PRAV IZOBRAZBA EDINA NALOŽBA, kjer se investicija obrestuje, saj ne izgubi vrednosti. Sama lahko z gotovostjo trdim, da sem se v življenju marsikaj naučila, pa ne iz šWle, ampak iz izkušenj. Izkušnjo pa lahko dobimo samo, če hodimo po svetu z dvignjeno glavo, odprtim srcem in voljo za učenje. Nič se ne naredi samo, saj je za vsako stvar treba nekaj energije, volje pa tudi sposobnosti, da prisluhnemo sebi in izkoristimo (prirojene in pridobljene) kompetence. 
Pa da ne odbrundam stran od moje teme. V preteklosti mi še nikoli ni blo nič nikoli podarjeno (razen neka nenavadna lastnost, da vedno kje zabredem v težave), ki pa je ne jemljem kot pomanjkljivost, ampak kot absolutno konkurenčno prednost - prav ta je v kombinaciji z neprijetno izkušnjo lahko tako dobra šola, za katero denarna šolnina ne obstaja.  Izkušnja ni nekaj, kar se zgodi, je tisto, kar narediš s tem, kar se  zgodi. Če se znaš pobrati, pogledat okol sebe in se učit na napakah, boš vedno imel veliko, kljub suhi denarnici. Dogaja pa se, da ljudje prevečkrat opustijo voljo do spremembe in se vdajo '' neskončni apatičnosti ''. Seveda, saj je najlažje vztrajat v vsakdanji zaplankani miselnosti in ohranjati status quo. Ko je pa tko lepo med ovčkami avtomobile štet ;).

 

Ah ja, pač soparno brundanje. Bo že boljše.

 
 
 

Verjamem, da se vse stvari zgodijo z razlogom.

Tudi sami bi se morali kdaj več NAučiti od Narave ;).

kaj moški razumejo pod '' pomoč v gospodinjstvu ''

Da dvignejo noge, ko žena čisti po tleh. 

klik klik tAbU

Inteligenca psov

 

 Le redkim psom uspe povzdigniti svojega gospodarja na svojo inteligenčno raven, prav pogosto pa se dogaja, da ljudje prisilimo svoje pse, da se spustijo na našo. 

Danes me je za objavo navdihnila, kdo drug kot, moja pametna Žabica (popravek - Sovica), saj sem že navzsezgodaj imela priložnost (ponovno) videt, kako je pameten. Pa ne kar tako, zutraj se namreč vedno odpravljava nekam hodit, večinoma z avtom. Seveda sva šla (kot običajno) proti avtu s povodcem, pa sem bila še malo krmežljava in zaspana, da sem psa kar avtomatsko pograbila in začela '' tlačiti '' v njegov sedežek. Seveda je začel protestirati in mi z različnimi gibi dajal vedet, da nekaj ni ok in ne gre skup. Kapnilo mi je šele, ko sva bila kasneje že doma: ponavadi ga NE DAJEM v sedež, ko greva, ampak samo nazaj grede (takrat ima na dlakah listje pa ga dam notri, da ga ne pušča), da lahko spet potrdim trditev '' pudelj ni samo pes, pač pa pudelj ''. Pa ko gledam razne sosedove in okoliške pse, opazim blazno razliko. Tako je, moj pač ne laja in ga ni treba za vratom (dobesedno) davit, da se lahko človeško pogovarjaš. Tako lahko spet potrdim, da je potrebno pri obravnavi pasem posebno pozornost nameniti pudljem, ki so psi. Lahko ugotovimo, da je očitno nekaj narobe s pojmom pes, ker označuje vrsto heterogenih bitij, ki imajo samo to skupno lastnost, da so kosmati, ližejo svojega lastnika in komunicirajo s pomočjo laježa :). Potrebne bi bile korenite spremembe in individualen pristop k vsaki pasmi posebej. Pa bi za to šlo veliko nepotrebne energije, saj obstaja precej lažji način, vas zanima; SPOZNAJTE LASTNIKA, PES JE njegova POPOLNA ZRCALNA PODOBA. Najbrž ni treba posebej povedati, da je najbolj glasen pes soseske proizvod najglasnejšega soseda, pa da imata oba približno enako (beri: ničtno) stopnjo tolerance, simpatičnosti oz. inteligentnosti. Pa tudi, da je najbolj smrdeč pes v okolici proizvod tistega, ki najbolj zaudarja po zažganih palačinkah. Pa da je treba davit psa tistega, ki bi ga prav tako morali večkrat davit zato, da se malo umiri. 

 

 

Pa pes nikoli ni sam kriv, da postane nemogoč. Psa zapravi lahko samo njegov lastnik. 

Samo v sanjah si lahko želim, da bom dočakala dobo, ko bodo psi na vrvicah sprehajali svoje lastnike (in ne obratno). 

Da ne bo zamere, moje brundanje pač ;).

počitniško razpoloženje

Ni nam hudega. Glede na to, da so včeraj po Sloveniji pustošile nevihte, je danes dan bolj umirjen, ravno pravšnji za počitek ob dobri knjigi, lepemu popoldanskemu izletu in njokom z grogonzolo ;). Moja koža je že precej temnejša, ker  me je (tako kot prejšnja leta) sonce kar dosti NENAMERNO zaznamovalo ;). Tako pa je, če si veliko v naravi, kamor spada tudi značilnost določenega letnega časa. Sicer pa že čakam prijetnejše temperature, ki me ZAGOTOVO čakajo na Islandiji. Tam najbrž ne bomo imeli preko 20 st., kar je zame ODLIČNO. Pa tudi kovček sem že dobila, in pa nagrado, saj sem z objavo mojih ljubljenčkov prislužila lep rukzak in knjigo. VSE GRE DOBRO. 

 

Nostalgija paše v težkem pričakovanju poletnega oddiha :P.

Dotik, le dotik,

je povedal vse za oba,

pogled le en pogled,

je spremenil najin svet



se še spomniš risanja po pesku?

pesek naju je pokril za lahko noč

prvič zvezde skupaj sva preštela

pozabila na vse



en dan le en dan

ki v večnost je ujet

poljub le en poljub

je obljuba vseh obljub.

Take besede se splača prebrat

Ne spodkopavajte svoje vrednosti s tem, da se primerjate z drugimi. Vsi smo si različni in vsak izmed nas je na svoj način poseben.

Ne postavljajte si svojih ciljev glede na to, kar imajo drugi za pomembno. Samo vi veste, kaj je najbolje za vas.

Stvari in ljudje, ki so blizu vašemu srcu, ne imejte za samoumevne. Oklenite se jih, kot da gre za vaše življenje, kajti bivanje brez njih nima pomena.

Ne dovolite, da vam življenje spolzi med prsti. Ne živite v preteklosti in ne razdajajte se za prihodnost. Živite vsak dan sproti in živeli ter uživali boste vsak dan svojega življenja.

Ne odnehajte, dokler imate še kaj za dati. Nič ni končano, dokler se ne nehate truditi!

Ne bojte se priznati, da niste popolni. Ravno nepopolnost je tisto, kar nas povezuje.

Ne bojte se tveganih potez. Ravno pri soočanju s tveganimi in nevarnimi situacijami se pokaže pravi pogum.

Ne tecite skozi življenje tako hitro, da boste pozabili, kje ste ali pa celo, kam greste.

Ne pozabite, ljudje imamo radi občutek, da smo cenjeni.

Vedno se učite. Znanje je brez teže. Je zaklad, ki ga z lahkoto nosite naokoli.

Ne trošite časa in besed brez razloga. Življenje ni tekma, ampak potovanje, pri katerem je treba uživati v vsakem trenutku.''

 

A saj veste, nasvete je lahko deliti, še lažje brati, živeti jih pa je velika umetnost.

CoUnTdoWn

SAMO ŠE 25 DNI