Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.

Po letošnjem slabem (predvsem začetku) koledarskega leta se končno pripravljam na DOPUST (v pravem smislu) :). Mislim, da je bil letos bolj zaslužen kot vsa 4 predhodna leta, sploh zaradi USPEŠNO razrešenih težav na faxu, zdravju in na področju odnosov. To leto sem kar pošteno garala, da sem prišla do konca, kjer sem sedaj. 

Preden odpotujem bi se prav zato rada LEPO ZAHVALILA vsem, ki ste mi pomagali na tej težki poti, ki ji letos (sprva) ni bilo videt konca, pa se je vseeno izšlo. Življenje se živi. 

Zato hvala posebej staršema, prijateljicam K., T., Danny, V. in seveda najboljšemu Škratku, kar sem si jih lahko kdaj želela. Še bodo težave, ampak življenje gre vedno naprej, zato z odhodom na Islandijo zaključujem eno dolgo (nesrečno) poučno zgodbo. 

Iz nje pa sem potegnila pomembno sporočilo: nikoli nisi nemočen, če v sebi najdeš voljo.

 

Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.

A če ne prideš ne prvič ne drugič
do krova in pravega kova
poskusi:
vnovič
in zopet
in znova.