Sama sem spoznala, da sem izredno samokritična, natančna in neizprosna do same sebe, delno je to posledica vzgoje, ki sem ji bila izpostavljena, delno pa sem sama taka po naravi, da mi vest "ne da", da bi stvari naredila samo na pol, ker to zame pomeni, da potem živim samo na pol. Ker sem ugotovila, da je ta želja po tem, da vse naredim tako, kot menim, da bi moralo biti narejeno, del mene, v smislu, da je to del moje narave in ne način za dosego nekega drugega cilja (npr. takozbuditi pozornost pri drugih, iskanje ljubezni). Pri meni ne gre za "zlorabo" perfekcionizma, ampak za nekaj, kar je del mene na naraven način, sem to sprejela. Nehala sem se označevati kot "perfekcionistko", ker ima izraz sam po sebi negativno konotacijo. Spoznala sem, da je vse, kar je del mene, pač moje, in da imam sebe rada, torej ne bom pustila, da bi hodila po kateremkoli delu sebe z zaničevanjem. Lastnost, ki jo drugi radi označijo z negativnim prizvokom, ga zame nima (več).
Ni komentarjev:
Objavite komentar