Drugače pa ni nič pretresljivo novega. Moj Škratek je nadpriden, tako, da je lahko z mano vedno in povsod (od obiska ZD, do dopoldanskega kafeta) :D. Edino, kar me moti, je odnos določenih ponudnikov do psov v ustanovah. Na tem področju smo še daleč od Skandinavije, kjer so psi celo zaželeni! Sva pa danes na Tolminu srečala gospo, ki je njegova vzrediteljica - SUPER. Upam, da se bomo še kdaj videli, ker sem ji res hvaležna za tako NEVERJETNEGA psa. Ljudje živimo 100 let, ker imamo pse, psi samo 15, ker imajo nas. V prihodnje bi zato veljalo razmislit, ali se nebi kultura in dr. politika morda bolj obrnila psom v prid in nekoliko zmanjšala budget svinjam pri koritu.
Pa da ne pozabim, že smo oktobra in začne se ODŠTEVANJE do (zaenkrat še nezagotovljenega) potovanja. DRŽIM PESTI, da mi bo tokrat uspelo obiskat Črno celino.
Ni komentarjev:
Objavite komentar