Nebi miši.

Ko Shelley skorajda umre v napadu nekdanjih prijateljic, ki nad njo dolgo izvajajo psihično in fizično nasilje, se s sveže ločeno mamo preselita v hišico na deželi. Tam zaživita skromno, a idilično življenje. Shelley poučujejo učitelji na domu, z mamo si privoščita mirne večere. Na noč pred njenim šestnajstim rojstnim dnevom pa ju obišče vlomilec. Mama se mu ne upira, izroči mu tisto malo kar ima vrednega. Ko pa Shelley zagleda, da odhaja z njenim rojstnodnevnim darilom, se v njej nekaj zlomi. Z nožem steče za vlomilcem ... Sledijo dogodki, ki tako Shelley kot njeno mamo spremenijo iz 'miši', nesposobni konfrontacije, v povsem drugačni osebi, osebi, ki storita tisto, kar si malo pred tem niti predstavljati nista mogli. 
Prav to pa je knjiga, ki sem jo danes pričela brati in me je pritegnila zaradi življenjske pripovedi okoli katere je napisana. 

 

To, da so lahko vrstnice prave svinje iz lastnih izkušenj že dobro vem, da pa se lahko psihično mučenje sprevrže v tako hudo obliko, pa do danes (raje) nisem predpostavljala. Miši je še ena takih knjig, ki se te dotaknejo in te nekaj naučijo. Pa kljub temu nikoli ne smemo pozabiti, da sreča je nekaj notranjega in ne zunanjega, zato ni odvisna od tega, kar imamo, temveč od tega, kar smo. Imamo samo eno življenje, zato moramo dobro premisliti, čemu bomo dali naš čas. 
 Včasih sem bila tudi jaz ena izmed omenjenih miši, ki se niso znale postaviti zase in braniti lastno dostojanstvo.

 

Stvari pa so se spremenile, ne pričakujte več, da bom za vas kot butasta miš plesala v terariju in sklonila glavo iz strahu, da me zaradi samospoštovanja nebi imeli radi. In ja, vem da nebi ni pravilna oblika glagola, ampak sebi v čast nebi napisala nebi namesto ne bi :D!