Napovedovali so, da naj bi se nekoliko ohladilo, pa je bilo padavin precej manj, kot pa napovedano. Mene osebno sicer to ne moti :D, vse bolj pa opažam, kako novinarji radi petirano napihujejo vreme. Pozna se, da je nekakšna '' novičarska suša '' in da je potrebno novice ustvarjati, seveda, kdo pa bi sicer gledal poročila? Ob vseh (preveč) negativnih objavah zagotovo ne morejo pričakovati, da bodo ljudje z veseljem odprli časopis in brali o še enem znižanju pokojnin, rezih v šolstvu ali zdravstvu. Tako jim tudi '' grozeča '' napoved prihodnjega vremena še kako vraga prav pride. Sem pa dopoldne prebrala še eno dobro knjigo, ki je opisovala krajo in preprodajanje človeških organov, pa začela brat novo, ki pa je o nasilju, ki ga moški izvajajo nad ženskami. Zanimivo je, da je osrednja zgodba spletena okoli zakoncev, kjer je mož prepričan, da je žena nekakšna '' njegova last ''. Pa sem se prav zamislila, ali se kdaj zgodi obratno :D? In tudi konec je že avgusta in z njim poletja - jutri bo že september <3! Pa se mi nekako zdi, da se je poletje šele pred kratkim sploh začelo. Tako pa je, ko da človek možgane na off. Še dobro, da lahko imamo absolventa ;).
Jutri pa dodam nov tag: JESEN.
V življenju prepleta se mnogo stvari. Dobrih in slabih. In mnogo ljudi. A
srečen lahko si le, kadar spoznaš, katere so prave in rad jih imaš.
Jesen prihaja in z njo sprememba letnih časov, ki se tako zamenjajo 4x letno. Letos mi prvič ni treba pripravljati raznoraznih map, papirije in podobnih zadev, ki so povezane s pričetkom študija v oktobru. Sama sem se trdno odločila, da bom letos vpisala absolventski staž, tako bo moja jesen minila letos (za spremembo) precej manj stresno kot prejšnje leto. Bliža se moj rojstni dan in s tem priložnost, da v življenju obrnem nov list. Počasi smo zrasli tudi vsi iz generacije, rojene v obdobju kom. tehnologije ;). Črka Y v angleški abecedi sledi črki X, zato je generacija Y
poimenovana kot naslednica generacije X, Generacija Z (rojeni po letu
1994 oziroma 2000) pa kot naslednica generacije Y. Pripadniki generacije
Y so rojeni med letoma 1981 in 2001 (tudi 1983 in 1997). Generacija Y
že od otroštva doživlja pravo eksplozijo informacij in dražljajev
(slikovnih, zvočnih in čustvenih). V zibelko so ji bile položene
informacijsko komunikacijske tehnologije in odraščanje z internetom
ostaja njena ključna značilnost. Njihov vsakdanjik zajema nasilne
računalniške igre, plesne droge, MTV, mobilne telefone, digitalne
fotoaparate, predvajalnike MP3 in MP4, elektronsko pošto, spletne bloge,
klepetalnice, forume, filme, istospolne zveze, šolsko nasilje,
elektronsko glasbo, spolne bolezni, ločitve. Zaradi dostopnosti
informacij in možnosti, ki jih ima, velja za najbolj izobraženo
generacijo vseh časov. Velika večina uspešno konča srednješolske
programe in se vpiše na univerzitetne programe, ki jih tudi uspešno
zaključi.
Zaradi zelo razgibanega načina življenja, saj so neprestano v
gibanju, poplave informacij, številnih vtisov iz realnega in virtualnega
sveta, komuniciranja prek spleta in mobilnih komunikacij, druženja s
pripadniki drugih rasnih, nacionalnih in etičnih skupin, je ta
generacija bolj strpna kot katerakoli generacija prej.
Prepoznamo jih
tudi po tem, da med skupnim druženjem (sedenje v lokalu za isto mizo)
vsak prek mobilne naprave komunicira še z nekom tretjim. Sodobna
tehnologija jim je dala veliko širino in zaradi tega so velikokrat
prilagodljivejšii od starejših generacij. Lastnosti generacije Y so
ustvarjalnost, optimizem, tehnološka pismenost, junaštvo, učinkovitost,
neodvisnost, pozitivna samopodoba, odprtost za nove stvari, spremembe,
sposobnost početi več stvari hkrati (paralelno procesiranje) velika
sposobnost dojemanja in učenja.
Generacija Y ima probleme pri
sprejemanju pomembnejših in odgovornejših odločitev, saj so zaradi svoje
mladosti še dokaj neizkušeni. Pri sebi pa opažam, da nimam prav vseh lastnosti omenjene generacije, saj na primer nimam močne samopodobe, imam pa zagotovo veliko ustvarjalnost, optimizem in sposobnost, da počnem več stvari na enkrat. Vsak ni za vse, je pa vsak za kaj ;), samo
Že nekaj časa si ogledujem izdelke naše priznane zlatarne, pa se nikakor ne morem odločiti, ali bi nakup dejansko izvedla. Zelo zelo mi je namreč všeč njihova linija '' Cekinzaspomin'', v kateri lahko vsak izdela poseben amulet. V preteklosti sem kupovala večinoma poceni nakit, kar pa se je z leti spremenilo - no, vsaj okus, denarja tako nimam, da bi si ga res privoščila. Lani sem si z denarjem, ki sem ga dobila za darilo, kupila svoje PRVE in EDINE srebrne uhane, ki jih nisem več snela in so (kljub kupu plastičnih) še vedno na prvem mestu :D. Enako velja za srebrno zapestnico, na katero sem vgravirala svoje ime in rojstni datum. Pač, takšne stvari mi resnično VELIKO pomenijo in se v težkih trenutkih vedno '' primem zanje '', ker imam občutek, da mi pomagajo in dajo pozitivno moč. Je pa res, da imajo take stvari poleg osebne tudi, žal visoko monetarno ceno. Zato dvomim, da si bom kaj takega v kratkem lahko privoščila, pa še verižice nimam, kamor bi dala obesek. Ne boste verjeli, ampak dejansko v življenju še nisem imela nobene verižice iz prave kovine. Vseeno pa sem se malo za '' gušt '' dopoldan poigrala z njihovo ponudbo personalizacije nakita.
Končni izkupiček pa je obesek, na katerega ti vgravirajo fotografijo (črno - belo) in želeni tekst.
Ravnokar sem želela brat knjigo, pa sem ugotovila, da dejansko nimam nič za brat! To pa je rezultat deževnega vikenda, ki sem ga preživela večinoma v svojem bralnem kotičku v družbi dobre literature. Kar siten mi je nekako ta poletni urnik knjižnice, ko ob začetku tedna delajo samo popoldan, pa moraš po sicer deževnem koncu tedna trpeti kruto bralno sušo :D. Pa tudi police so ponavadi precej izpraznjene. Nič fajn.
Kot že rečeno, se je pasja vročina odšla, mene pa, zaradi pasjih zob, še vedno mučijo bolečine. Tokrat pa ni kriva več noga, sem pa se že dve noči vmes zbudila zaradi pekočega občutka iz opeklin (tistih na roki). Zakaj ti hudič nisem bolj pazila pri lepljenju obeska, ki se je (kljub mazohističnemu prizadevanju za obstanek) na koncu TOČNO prelomil na polovico, zato vse bolj dvomim, da je to sploh pravi morskopasji zob! No ja, je pa z Isladnije, kar tudi šteje - in ker je danes moderno vse '' internacional '' mu dodatek kitaskega lepila pritiče. Ko pa se na koncu oba skupaj zlomita smo tam; ni važno, od kje prihaja roba, se danes vsa pokvari.
Pa da mi opisano ne pokvari prijetnega začetka tedna, lahko danes zabeležimo prvi dan, ko se zjutraj nisem spotila :D. Še nekoliko mi je bilo mraz, pa je še vedno avgust! Včasih so rekli, da je v tej dolini avgusta lahko mraz le na Mrzlem vrhu, danes pa je pošteno shladilo celo v dolini. A je kdo omenjal '' globalno segrevanje '' ?
Sicer pa me samo še teden dni loči od mojega, ŽE 23., leta. Življenje je kot prekratka odeja. Če jo potegneš gor, te zebe v noge, če
jo potegneš dol, ti piha za vrat; toda vedri ljudje potegnejo kolena k
sebi in noč preživijo zelo udobno.
- prebrala sem dobro knjigo in gledam fajn film - Ikea ima nov katalog - vreme ni tako strašno, kot so napovedali - temperatura je padla - prijateljica se je včeraj zaročila ;).
Sem, kar sem. In nihče me ne more spremeniti. Grem in vem, da bom hodila
vedno naprej. Obložena s prtljago poguma in težav, ki mi stojijo ob
poti. In se ne ustavljam. Kajti moj kočijaž je pogum in moja vodnica
priložnost.
Ravno gledam mojega Mišeta in žvečim vanilijev žepek, ki sva ga danes zjutraj kupila v potujoči kamjon trgovini, ki vsak dan parkira poleg najinega avta, kadar greva v smeri Zatolmina na sprehod. Izgleda nekako tako, da sestoji iz vlečenga testa in vanilijevega polnila, ni slabo ;). Na splošno lahko rečem, da se je dan danes začel precej prijetno. Zbudila sem se naspana, kar pri meni poleti ni bilo tako značilno. Sem pač pogruntala, da se je bolje navaditi, kot pa objokovati tople noči (in dni), saj človek tako hitreje sprejme dejstva. No, včeraj nas je sicer obiskala neka '' ohladitev '', ki pa ni prinesla velikih sprememb. Sem pa zjutraj opazila, da je hladneje kot ponavadi (če bi temu tako rekli), bilo je okoli 19 st., običajno pa jih je bilo nekako čez 20. Moja noga je (uradno) boljše :D.
Še vedno sicer nekolk šepam, je pa stanje 90% bolše, ker lahko dokaj
normalno stopam in me večinoma ne boli več. Bo že res, da pri meni
nikoli ni vse uredu in v tem slogu sem včeraj z lepilno pušo pridelala
dva toplotna mehurja na dlani. Žal, zlomil se mi je IZJEMNO dragocen
islandski zob morskega psa (ki ga nosim kot osebni talisman), pa sem ga
morala nekako skupaj spravit ;). In ker jaz nikoli nisem počasna, ampak
imam rada, da stvari hitro porihtam, sem seveda furjasto vse skupaj
postavila. Pa sem se pošteno opekla, bolje na tak način, kot pa v
preteklosti, ko sem se opekla tako, da tudi Bepanthen+ ni več pomagal.
Jezik modrega je v srcu, srce neumnega na jeziku.
Raziskovalce je še posebej zanimal občutek krivde pri ženskah. Z
nevrološko raziskavo so namreč ugotovili, da je središče v možganih, ki
procesira sprejemanje odločitev, pri ženskah močneje kot pri moških
povezano z občutki krivde. Sto žensk so nato prosili, naj dva tedna
pišejo dnevnik o vsakodnevnih dogodkih. Iz njihovih zapisov so
ugotovili, da se ženske zelo pogosto počutijo krive, najsi bo to zaradi
uživanja prigrizkov ali pa zato, ker ne preživljajo dovolj časa s
svojimi otroki ali možmi. Čeprav je Frito-Lay svoje izdelke pogosto
poskušal oglaševati kot izdelke, za katere ni potrebe, da bi se počutili
krive zaradi njihovega uživanja, pa so raziskovalci ugotovili, da to ni
ustrezen pristop. Ženske namreč ne potrebujejo lajšanja občutkov
krivde. “Krivda je pač nekaj, kar obstaja v življenju ženske. Vprašanje
za nas je torej bilo, kako ne sprožiti občutka krivde pri ženskah,” so
za New York Times pojasnili raziskovalci.
Da bi se izognili vsakršnemu sproženju občutka krivde, so oblikovali
novo embalažo, ki prikazuje zdrave sestavine prigrizka, in dodali nove
okuse (seveda nizkokalorične) ter pričeli z obširno oglaševalsko akcijo s
sloganom “Le v ženskem svetu” (Only in a Woman's World). V središče
akcije so postavili štiri animirane ženske like – zabavne, čudovite in
neustrašne, ki se med seboj pogovarjajo o zdravi prehrani, telesni vadbi
in moških (v slogu junakinj Seksa v mestu). Ali jim je uspelo preseči
ženske občutke krivde, lahko preverite na spletni strani
www.awomansworld.com.
Nevromarketing, nova veja nevrologije, ki se uporablja v oglaševalske
namene, je predvsem v ZDA čedalje bolj priljubljena, saj naj bi
prinašala povsem nova spoznanja, kako potrošniki razmišljamo pri
sprejemanju nakupnih odločitev. O nevromarketingu bo govora tudi na
letošnjem Slovenskem oglaševalskem festivalu, ko bo o njem predaval
Roger Dooley, ameriški svetovalec o novih fenomenih, kot sta
nevromarketing in socialno mreženje. Kratek pogovor z Dooleyem bomo
objavili tudi v marčevski številki revije Marketing magazin.
In kaj Dooley meni o uporabi nevrologije v marketinške namene? ”Ideja,
da bo nevromarketing tržnikom omogočal ustvariti 'super oglase', ki bodo
potrošnike spremenili v nepozorne neumneže, je seveda smešna. Če bi
bilo takšne oglase možno ustvariti, bi v desetletjih razvoja
tradicionalnega oglaševanja do njih gotovo že prišli. Raje kot za
izboljšanje oglasov bi nevromarketing lahko uporabili za izboljšave
izdelkov,” je za MM povedal Dooley.
Prav to pa je meni stopilo v glavo, ko sem premišljevala o tem, kar bi rada raziskovala za svoj magisterij, pa še mentorco bi lahko obdržala, ker pokriva predvsem družbeno odgovornost ;). Pa kaj mi je še stopilo v glavo? Tale '' touch '' lepotka.
Načeloma ne nosim ure, to pa bi prav rada uporabljala!
Voham dopoldansko kavo in se počutim dobro ;). Kljub dejstvu, da se je Murphy pretekli teden nekoliko '' zarotil '' proti meni, so se stvari (počasi) začele obračati meni v dobro. Ne samo, da sem bila deležna skrajne oblike nadutega egoizma, zaradi omenjenega sem bila še pošteno oškodovana, kar pa ne bo šlo mimo tako preprosto. Naj samo nekako strnjeno opišem, da je sosedov velenapadalni pes, ki '' se boji lastne sence '' zadnjič napadel znanca, ki se je peljal po ulici. V svoji nerodnosti, ko se je umikal zverini, je nerodno zavil (da se mu je torba v kolo zapletla) in treščil s svojo betico v mojega Peugeota, mu v celoti razbil zadnjo šipo in ga poškodoval. Neustrašni gospod sosedov se je seveda ustrašil odgovornosti in po svoje izpeljal stvar; kolesarju je naročil, naj lepo gre in bo že on '' urihtal '' - kako? Da bom že jaz plačala. Mislim, ne samo, da je podajanje izjave v imenu drugega kaznivo, povrh vsega je še nemoralno in nespametno. Kdo je zdaj tukaj kriv? Odgovor najbrž lahko predvidevate.
Vsi trdijo, na kriv ni NIHČE, ampak nekaj. Psica kakopak.
Človekova narava je ena sama; ljudje se razlikujemo po navadah.
Anakina namreč ;). Enkrat sem ga že nosila (v Franciji) pa mi je potem proč šel. Ta pa je, za spremembo, narejen blizu vratu, da mi ne bo štrlel račji puhec, če si ga bom morda kdaj zahotela odstranit. Kakorkoli, tako sem zagotovo pripravljena na Turčijo - še 31 dni. Že voham kebab.
Danes pa sem kar delovno naravnana, saj pravijo, da dela nikoli ne zmanjka pa tudi, da naj od njega še noben nebi umrl. Kako je pri vas za prvo ne vem, za drugo pa lahko z gotovostjo rečem, da velja :D. Lahko rečem, da je bilo današnje jutro prvo, ko se nisem (več) zbudila z bolečino v desnem gležnju. Tako sem lahko (normalno) začela dan in sva z malim naredila zelo lep sprehod, ker me ni nič bolelo in se mi (zaradi bolečin) niti enkrat ni bilo treba ustavit. Tako sva nazaj grede dobila še nekaj domačih Zatminskih japk in se razveselila nove ceste, ki je končno v malo boljšem stanju (skrajni čas 8) ). Pa je dobro razpoloženje kaj hitro malo padlo, ko sva se vrnila domov in pred domačim pragom zagledala sosedovga obrtnika, polno cesto in sušeče se deske, za piko na ! pa še smrdljivi iztrebek njihove zverine :X, ah ja, baje bo usoda bo poskrbela, da bodo hinavci dobili nazaj vse kar so naredili slabega in prizadeli marsikoga. Žalostno je le dejstvo, da nekateri nikoli ne dobijo kar jim (slabega) gre!
Potem pa sva nadaljevala '' črnsko delo '' s sesanjem in pranjem perila, pa v trgovino je bilo treba - dobila sem borovnice :D in popit kafeč. Je pa danes vsaj znosen zrak, ker zunaj piha in ni soparno. Uspelo pa nama je še zbrati telegram in poslati skupaj s krasnim medom za kolegico, ki jutri praznuje b-day. Pa tudi prijava na potovanje je izvršena. luCkY me :D
Prav fajn je tako gledati mala dva otročaja, ki se brezskrbno igrata v tem (norem) kriznem obdobju. Danes dopoldne sem imela pravo čast spoznati Milo in Leona, ki sta skupaj s pridnima dedkom in babico pazila nanju v parku ;). Kljub temu, da sta mala dva sorodnika, sta si kar različna. Mala je divja, nagajiva in nenehno rabi zaposlitev, njen bratranček pa je pravo nasprotje, saj je statičen in miren fantič. Je že res, da punčke prej dozorimo, smo pa od fantov gotovo tako družbeno kot telesno drugačne, kar je seveda sreča (ne pa pomanjkljivost). Tako sem kasneje nadaljevala v '' ženskem stilu '' s prijateljico na dopoldanskem kafe-ju, ob čveku in razpravi o doživetjih na letošnjih počitnicah, ki jih je ona preživela na Kanarskih otokih in prišla domov šele včeraj. Mater ima lepo barvo ;), pa vsi, ki prihajajo z dopusta kje na morju so nekam zagoreli. Sama pa ne maram morja, pravzaprav me tudi na jug nikakor ne vleče. Izjema je seveda Turčija, ki odtehta svoje zaradi tipičnih tržnic ;). Pa tudi moram enkrat videt (baje prekrasno) mesto na pragu orienta (v upanju, da kdaj omenjeni prag tudi prestopim). Grem pa letos z agencijo Oskar in po besedah znanke je ta agencija specializirana za turško doživetje. Lookin' forward to go. Pravkar pa se je končno usula ena ploha. Že cel dan je namreč moreča toplota, ki na telo deluje precej nezdravo. Še sreča, da se nam (no meni) ni treba več spravljat za kako študijsko literaturo, ker bi mi ob takem vremenu blokirali možgani. Imam pa zato toliko boljšo knjigo - res je DOBRA!
Da smo zadovoljni, ne potrebujemo dosti. Fajn knjiga bo nedvomno zadostovala ;). Lastnina je past: tisto, kar mislimo, da imamo, ima nas.
Prav fino je takole med počitnicami uživat praznični dan, ko bi vse skupaj običajno moralo bit mirno in spokojno, pa je v bistvu prava štala. Začelo se je že prejšnji večer, ko so se sosedje zopet sestali, kartali in ga malo (pre)več cuknili, pa so se razvezal jeziki in razvneli pogovor. Tako so nadaljevali svoj randevu nekje do poznega večera, potem pa se je od Soče že slišalo uvod letošnjega punk festivala, ki se pričenja. V teh dneh bo torej nemirno (s tem, da se pijani obiskovalci že šetajo po ulicah). Svoje seveda (kot običajno) doda še Cerkev, ki mora vedno imet zadnjo besedo in ob današjem prazniku neumorno bobni. In to naj bi bil miren praznični popoldan? Kljub omenjenmu pa sva se z malim danes kar pošteno naspala. Zutra sva bila na sprehodu, potem pa sva oprala cunje in si privoščila izdaten dopoldanski počitek, saj nama je uspelo zaspat kar za kakšno uro! Tako sem se nekje okoli poldne zbudila vsa polna energije in (na novo) začela praznični dan. Presentljivo pa je, da sva imela celo uro blaženga miru pred vsem, da sva v miru odčinkala eno brez sosedov, cerkvašev in punkerjev. Pa naj še kdo reče, da to ni tako tapravo praznično počitnikovanje.
Se mi pa zdi, da je danes vseeno znosnejši zrak, ker malo piha in so oblaki vmes. Pa še moje najljubše testenine so bile na sporedu. Sami smo gospodarji svoje usode. Brez bolečine, trpljenja se ne bi nič naučili. Ko se naučimo to sprejemati, najdemo smisel.
Danes sem pa (namesto gledanja) kr sama igrala '' desperate housewife '' sceno ;). Z mojo žabico sva bila že navsezgodaj pridna in naredila najin sprehod do pol 9h, potem pa sem se lotila praznjenja še ene vitrine, ki mi je (poleg podstrešja) ostala za spucat. Tako sem dopoldan pregledala knjige v njej in jih nekaj vrgla proč (seveda reciklirano), za ostale pa sem presodila, ali jih bo še kdo od naših bral, kar pa je ostalo drugih, sem jih podarila knjižnjici. Bili so zelo zadovljni, saj sem prinesla še praktično neuporabljene knjige, ki so kar dosti izposojene (alla Skrivnosti, H. Potter ipd.). Tako sem dobila posebno izjavo, na kateri sem morala podpisat, da vse skupaj podarim in da jih lahko tudi oni naprej prodajo / vržejo stran. Potem pa sem izvedela, da je jutri praznik - pojma nimam kater, pa sva jo mahnila še do trgovine, nakupila kar rabiva in poklepetala s kolegico, ki v njej prodaja. Potem pa mi je uspelo še sčistit kletko, pripravit polento s sirovo omako pa posesat hišo. Pridna kaj?
Pa še v nečem sem prav uživala danes - spet sem pogledala fotke iz mojih potovanj, jih nekaj uokvirila in poleg vsega še zabila na steno ;). Ne sprašujte, kaj bo, ko pride mama domov (smejko rdečica). Je pa postalo nazaj (pre)toplo. Še dobro, da se z V. spet odpravljava septembra v toplejše kraje, da bomo videli, da pri nas niti ni takooo toplo ;).
(Za razliko od včeraj) pa sem uspela prinest iz knjižnjice kar nekaj mamljivih knjig. Pa lačna sem ratala, gremo POjest in PREbrat kaj finega ;). Če je hiša polna lepih misli, ne potrebuje gretja.
Človek se počuti ziljon- krat lažji, ko se znebi odvečne pospravljene šare. Danes sem se namreč lotila pucanja podtrešja, ki pa se je turned out -alo kot veliko težji zalogaj, kot sem sploh sprva pričakovala. Med staro navlako sem se odpravila zgolj (slučajno) po eno staro torbo, za katero sem predvidevala, da jo bom tam dobila, ko pa sem začela raziskovat po košarah sem kmalu ugotovila, da je tam veliko šare, ki je (že dolgo) ne potrebujem več :D. Tako so letele mnoge stvari, ki so zaprašene ležale tam že dolgo časa, in sicer stari zapiski (ki jih sigurno ne bom več brala), skripte, stari ustvarjalni seti, pokvarjen ionizator, klasični wakman, CD-ji, zvezki in še mnogo drugih NEpotrebnih elementov. In veliko lažje sem zadihala že takoj, ko sem se znebila prve runde. Pa so na koncu s podstrešja v smeti romale tri plastične košare nepotrebnih potrebščin ;). Človek velikokrat hrani stvari, za katere misli, da bodo pa mogoče še kdaj lahko prišle prav, pa jih v resnici nikoli več ne bo uporabil. Moj nasvet se glasi, da se znebite vse stare navlake, ki je niste uporabili že najmanj pol leta ali več, ker je tudi kasneje zagotovo ne boste - opomba; zimske gume so izjema, pa tudi novoletni okraski, ostali dodatki pa so samo za jemanje prostora v domačem skladišču. Je pa že koristnejše, če stare nepotrebščine vržem stran v recikliranje, kot pa da jih hranim - tako bo od tega imela korist vsaj predelovalna industrija, (že tako preveč izkoriščeno) naravno okolje, pa še nekaj m2 tako pridobimo. Na splošno zelo podpiram predelovanje starih predmetov, ker je ekologija ena nadfajn zadeva. Nisem pa vedela, da obstajajo že prav profesionalni ponudniki čiščenja podstrešij, ki ti za primerno ceno očistijo, odpeljejo in pospravijo tvoje podstrešje - žal pa na nobenem naslovu nisem našla konkretnih cifer, koliko sama storitev sploh stane. Pa ne, da bi si sama kdaj omislila kaj podobnega. Čiščenje svojega podstrešja absolutno pripomore k čiščenju posameznikove podzavesti. Sama se počutim precej lažjo po dopoldanskem praznjenju, pa sem vse nepotrebščine zmetala čisto sama. Šle pa so tudi določene fotografije, ki so mi še pred kratkim kar precej pomenile in si nebi mislila, da jih bom na koncu vrgla v smeti. S tem se duša tudi nekoliko olajša, znebi starih slabih spominov in iz možganov dokončno skensla določene osebke, ki tja ne sodijo več pod nikakršnimi pogoji. Tako pač je, v življenju ljudje prihajajo, odhajajo in se vračajo - nekateri ja, drugi pa nas za vedno zapustijo. Obstajajo pa tudi taki, ki jih moramo zapustiti mi. Vse prevečkrat sem pri sebi precenjevala tisto, kar nisem, in podcenjevala, kar sem. V svoje življenje sem spustila ljudi, ki so zatrli moj Jaz. Takšnih pa ni mogoče niti reciklirati, niti ponovno uporabiti, ker so že sami po sebi neuporabni, zato pa je prišel čas, ko sem jih pometla stran od mene. Prav to, pa je bila najuspešnejša čistilna akcija v mojem življenju. Pozabljeni? Izbrisani!
Kava je nekaj posebnega. Pravzaprav najbrž nobena druga pijače tako ne poveže fizičnega in socialnega zadovolstva, kot ga prav kava. Lahko bi našla ogromno vzrokov, zakaj rade pijemo prav to dišečo tekočino. V preteklosti, ji je bilo namenjenih že nekaj krivic, pa so en čas pravili, da naj bi bila nezdrava, povečala pulz, zasvojenost ipd. LARIFARI. Upam si trdit, da si polovica človeštva brez nje sploh ne predstavlja več jutra. Pa tudi prijateljstvo je podobna stvar, brez katere pač ne gre živet.
Najboljša zaklenjena vrata so tista, ki jih lahko pustite odprta. Vsi potrebujemo nekoga, ki mu zaupamo svoje (velike) težave. Če so v najtežjih trenutkih ob nas osebe, ki nam lahko dajo čustveno oporo je to najbrž to, kar naj bi predstavljalo prijateljstvo. Pred nekaj dnevi me je spreletela misel, da ima danes mladina manj družbe, kot v preteklosti. To, da smo manj povezani je dejstvo. Pa še vedno ne pomeni, da ni mogoče najti kakšnega PRAVEGA prijatelja, pa ga ne smemo iskati okoli sebe - samo navzdol se je treba ozret ;).
Tako bomo lahko brez skrbi pustili vsa vrata odprta, ne da bi prišel kakšen vsiljivec, pa še družbo bomo zagotovo imeli ;), pa tudi lonček kave bo do čistega polizan.
Ko dobiš, kar si želiš, nisi nič več sam,
Tjaram-pa-dadi, nobenih skrbi, srečo imač na vrvici.
Pravkar sem zasledila neprijetno novico, da naj bi Slovenija v enem letu dosegla situacijo, kot je v Grčiji, kar pa ni nič spodbudnega, za našo gospodarsko rast. Rezanje izdatkov za naložbe poglablja recesijo, zato bi morala država spodbujat javne naložbe.
Podjetja se namreč "zaradi prezadolženosti, kreditnega krča in šibkega povpraševanja" ne odločajo za naložbe. "Ni
ga dreserja, ki bi s stradanjem lahko konja pripravil na vrhunske
rezultate.'' Vlada pa varčuje pri stvareh, kjer nebi smela - na področju izobrazbe. Vprašanje, ki se zastavlja ob njenem obnašanju pa je, ali bo vse skupaj kaj rešilo. Sama večkrat pomislim, kdo od nas bo sploh dočakal leta, ko se bo vse skupaj končno rešilo? In ali bodo potrebna leta krutega zategovanja denarnic, rezanja subvencij in spreminjanja ideologije, da bi dosegli ponovno KAKOVOSTNO ZDRAVO gospodarsko rast? Najbrž tega danes nihče ne ve. Je pa tako stanje zagotovo tudi v nemoralnem interesu katere od družbenih elit, ki na ta način (z opravičilom varčevanja) samo lažje pobere denar od revnih. Ker pa se kriza širi od ene do druge države, bo na koncu v dreku ves svet. Kakšna sreča, da so (američani) prav včeraj pristali na Marsu!
(Za nazaj) dan za dnem obujam spomine na potovanje in se spominjam lepih trenutkov. Potem pa pridejo črnuhi in zasedejo v okviru Metalcampa cel Tolmin. Nagnusni so! Jaz bi tovrstne množične festivale ABSOLUTNO prepovedala, ker naredijo več škode kot pa koristi. Sploh, če se poglobimo v sodobnejši marketig, ki zagovarja TRAJNOSTNI razvoj s KVALITETNO rastjo, ne pa svinjsko govno na račun katerega (zgolj kratkoročno) profitira le nekaj ponudnikov '' turističnih '' prenočišč. Lahko, da bodo imeli visoko povpraševanje v sezoni glasbenih festivalov, bodo pa na tak način uničili naravno okolje, podprli onesnaženost in uničevanje travnika. To je močno skregano z vsako ekologijo. Pa naj še kdo reče, da '' turizem smo ljudje '' ni eden najbolj egoističnih homosapienovskih izrekov.
Za draženje misli pa še ena fotka čiste islandske reke.
Še enkrat premislite!
»Po
tem festivalu se bomo usedli, saj se verjetno s Tolminom ne bomo več
ukvarjali. Radi bi se pogovorili z občino, da bi mogoče našli skupne
interese. V vsakem primeru pa Metalcampa kot takšnega ne bo več,« je za
Delo povedal eden od prirediteljev Roman Fileš.
ponedeljek, 6. avgust 2012
Only
one rule in medical ethics need concern you - that action on your part
which best conserves the interests of your patient.
Poletje se je pošteno začelo in temu primerne so tudi (visoke) temperature. Začelo se je zgodaj (pri zajtrku), ko sem med žvečenjem cornflaksov in uživanju prvega kofeta poslušala vreme po Evropi, ki ga ob tistem času javijo. Pa se je glasilo nekako takole: '' Ljubljana 23, Reykjavik 9 stopinj Celzija. '' Sicer pa se človek zaradi stvari, na katere nima vpliva, ne bi smel obremenjevati. Sama sem mnenja, da je največ, kar lahko storimo, to, da se (nekako) prilagodimo. Konec koncev je tudi to individualna sposobnost, ki ni dana vsakemu. Ali so take temperature posledica globalnega segrevanja ali ne v razmislek prepustim vam, ima pa nedvomno tudi človek delni vpliv. S svojim egoističnim izkoriščanjem naravnega okolja je zagotovo povzročil neravnovesje naravnih ciklov. Zdi se, da je nekaterim pripadnikom iz vrste homo - sapiensa konstantna egoističnost močno prirojena, kar posledično vpliva tudi na družbo (ne večsamo naravo). Res je, da moraš v prvi vrsti imeti sebe rad. Tudi to, da je treba drugim pomagati, je res. Iz tega pa ne more slediti enačba brigaj se samo za lastno rt = vsem bo OK!
Včasih te zajame nekakšna fatalistična družbena apatija, ko gledaš okoli sebe in vidiš veliko ljudi, ki dolgo govorijo (8 od 10 na FB-ju), pa se spoh ne znajo pogovarjat. Natipkajo veliko nekakšnih alla stavkov, smejkov in kratic, pa še vedno ne povedo ničesar. Tudi ne morem več trditi, da to počnejo v prostem času, ker je termin totalno neustrezen. Kaj pa še ima, razen prostega časa, mlad jagenjček (iz vrste družbeno sledečih ovc), ki poleg računalnika, smiljenja samemu sebi in kozarca alkohola nima ničesar več? No, nekaj še ima - telefon, ki združi vse skupaj. Tako lahko istočasno pije, bere FB in se smili samemu sebi. Torej združi vse 3 življenjsko zaznamujoče dejavnosti v 1, kar pomeni še VEČ prostega časa oz. manj neprostega časa, ko nima kaj početi -> iz tega sledi, da se razmerje v enačbi nekoliko obrne. Statistično se del, ki ga porabi za FB in alkohol zmanjša (za 0,5), ker obe dejavnosti postaneta eno. Iz tega vzročno - posledično sledi, da se poveča delež neprostega časa, ki postane Problem. Zakaj? Ker ne ve, kaj počet. Rezultat: ↑ smiljenja samemu sebi.
Žalostno, da je največji problem večine mladh danes prav v tem, da ne dela nič, pri čemer pa ni problem pomanjkanje dela, ampak pomanjkanje idej, kako zapolniti čas nedelanja. Pri tem je potrebno povedati, da ne gre za delo v ožjem, ampak širšem smislu. Mogoče bi bilo pametneje, če bi energijo usmerili v priodbivanje izobrazbe, tudi tukaj pa ne gre za ožji, temveč širši pomen (tj. ne izobrazba v smislu šwle), kot splošna razgledanost. Za to pa ne potrebuješ posebnih prednikov, veliko denarja ali pa naravnega daru. Potrebno pa je nekaj, kar je veliko težje doseči - ŽELJA po znanju. In ko mladi jagenjček vse to prežveči in naredi računico milo pomeketa in se usede nazaj, na dvorišče lastnega pašnika. In tako se vse začne in konča pri egoizmu. Kaj pa kritiziramo, ko pa smo ugotovili, da je tudi ta NARAVEN! KO JE PA TAKO LEPO PREŽVEKOVAT V SENČKI.
Sama pa dneve večinoma preživljam v naravi in za knjigami. Pa saj sem to tako počela že prej. Samo je pa fajn, ker zdaj med hojo lahko poslušam zanimive oddaje in potem berem počitniške zgodbe ;). Pa naj še kdo reče, da to niso 3 koristne muhe na enem (žal ne islandskem) mahu. Pa še to, nekje sem staknila nateg gležnjih vezi, pa sploh ne vem kako :O. Sem pa zato dobila tako fancy opornico, tako imam družbo vedno in povsod ;). No, danes je že veellliko bolje, kot pa včeraj. So me pa opozorili, da takšne stvari lahko trajajo nekaj tednov. Pa glavno, da bom do Istanbula že OK B), aja nisem vam še izdala, da jeseni (najveretneje) odpotujem na skrajni JV Evrope. Glede na to, da sem pravkar dobila neopislivo izkušnjo na skrajnem SZ bo to ZAGOTOVO unikaten kulturni šok, NORO NE ;).
Pa sem nazaj. Lahko rečem samo, da je bilo NEOPISLJIVO lepo, ker se takšnih naravnih čudes dobesedno NE DA OPISATI, ampak jih človek mora VIDETI. Zato pa se po svetu hodi z odprtimi očmi, dvignjeno glavo in dobrim srcem. Slik je preveč, da bi jih objavljala, pa tudi narava je v resnici veliko veliko bolj krasna kot pa na njih. Pa tudi doživetij je bilo toliko, prisotnih čustev in osebnih prelomov, da se ne da vsega strnit v eno objavo. Je bilo pa fajn tudi, če smo se vozili res dolgo, ker imaš dejansko občutek, KAM DALEČ GREŠ in kako velik je svet. Islandija je čudovit otok, priporočam ga vsem, ki imate radi naravne lepote, mir in ravnovesje, ker ima otok svojo posebno naravno in magično moč. Ljudje so na videz podobni nam, po kulturi pa kar precej različni, veliko bolj skrbijo za naravo in okolje, poudarjajo varčevanje z naravimi dobrinami in so precej bolj ekološko usmerjeni.
Imajo čisto naravo, pitno vodo na vsakem vogalu in dobro hrano, ker nimajo nobenih potreb po gnojenju (zaradi rodovitne vulkanske zemlje) in škroplenju (ker ni nobenega škodljivca). Imajo krasne islandske konje, ki so edina pasma konj z že prirojenim 4. korakom konja - '' kas '' (vse druge je treba namreč ta korak naučit), so malo manjši od naših, ampak zelo zelo krasni :).
Dežela je izjemno redko naseljena, živijo predvsem v (nizkih in atrijskih) hišah. Glavno mesto pa je Reykjavik, ki se ne more primerjat z nobeno (veiko) evropsko klasično prestolnico, ker je mesto majhno, čisto in urejeno. Njiker ni smeti, azijskih ghetov in smrdečega kebaba na ovinku. Povsod so majhne ulice in ni veliko trgovin, kar je dobro. Živijo predvsem od ribolova in pridelave zelenjave v rastlinjakih, ali pa so v pisarnah Reykjaviku. Konce tedna večinoma preživijo nekje zunaj, na Westmanskih otokih. Pa še ena nenavadna izkušnja - vedno je DAN. Sama sem imela kar malce problemov s spancem zato, kaj pa naj si človek za vraga misli, če mu ob pol noči zelo sije sonce. So pa zato precej manj mahnjeni na urnik, ker vedno rečejo '' sej maš cel dan čas, je itak svetlo '', zato se na islandsko točnost ne gre zanašati. Imena krajev, rek in znamenitosti imajo jezikparajoča imena. Zelo skrbijo za svoj jezik, saj imajo celo register dovoljenih imen in če starša otroka poimenujeta po svoje, morata zapustiti državo. Veliko naravih neopisljivih znamenitosti je v drugih delih otoka, v Reykjaviku pa je samo center države. Če pa hočeš DOŽIVET nekaj, moraš izven prestolnice, v samotno divjino, kamor smo se vozili tudi mi. Človek namreč na Islandijo ne gre zaradi mest, ampak vsega drugega. Reykjavikuu smo preživeli le prvo dopoldan, popoldne pa smo se potem kopali v svetovno znanih termah Modra laguna. Kopanje tu je posebno doživetje, saj
povprečna temperatura te z minerali bogate geotermalne vode znaša
približno 38 stopinj C.
Izven mesta smo tako drugi dan šli na turo '' Zlati krog '', kjer so nas vozili do različnih naravnih znamenitosti. Najprej smo obiskali mestece Hveragerda, eno od redkih naselij na
svetu, ki so locirane direktno na geotermalnem območju. Vas je znana
tudi po mnogih rastlinjakih, ki jih ogrevajo kar z geotermalno vodo.
Nato smo se ustavili pri Keriu - vulkanskem kraterju, v katerem se
nahaja manjše jezero. Potem smo se peljali do doline
Haukadalur, ki je znana po vrelcih geotermalne vode. Ustavili smo se pri Geysirju, po katerem so poimenovali vrelce tople vode po vsem svetu,
in pa pri vrelcu Strokkur, ki izbruhne vsakih 10 minut, voda pa se
dvigne do 30 m visoko. Nadaljevanje poti do slapov Gullfoss (radosti izgovorjave prepustim vam), kjer voda v
treh stopnjah pada 32 m globoko v sotesko. Zatem smo sepodali v
narodni park Thingvellir. Tu je bil leta 930 ustanovljen Althingi, prvi
demokratični parlament na Islandiji, ki se nahaja ob največjem
islandskem naravnem jezeru Thingvallavatn, videli pa smo tudi razmik AMERIŠKE in evrazijske tektonske plošče.
Tretji dan smo obiskali pravo islandsko DIVJINO v Landmanalaugarju. DOŽIVETJE da je joj! Najboljše, kar sem kdaj v živlenju videla. Takih stvari se ne da povedat, ampak doživet. Takšne lepote, lavino polje, presketanje gezirčkov in krasne barve kamnin. Peljali smo se v pravo samoto, daleč, kjer ni cest, da niti ne veš, ali bo kombi vse to zmogel (islandci so namreč uvedli posebne avobuse, ki so dvignjeni, da lahko prečkajo reko, ki pa ga nam niso dali - kar je nenavadno, ampak še bolj hudo ;) ). V eno smer smo se vozili približno tri ure, človek pa ima res občutek, kot da se vozi nekje po lunini površini, ker njiker ni nikogar. V takšni samoti ni nobenih rastli in živali, so samo vulkani, magmatska kamnina in reke. Prav takšne lokacije pa so na svetu najbolj dragocene. Vsaj nekje še ni te trapaste sorte '' homo - sapiensa ''. Tako smo se mi pripeljali do doline, se kakšne 4 ure sprehajali po lavinem polju vse do vrha narodnega parka, kjer je delujoča zemlja. Ko stopaš po tako ŽIVI NARAVI, vidiš, kako malo vpliva imamo lahko sami. Vse naokoli prasketa, bruha topla voda in narava je ŠE ŽIVA, tektonske plošče pa se še vedno premikajo.
To so neslavni kotički na zemlji, ki so zato najlepši. Tam sem naredila precej fotografij, pa niti v sanjah ne pokažejo resnične osupljive prvinske lepote kamnin, ki jih človek lahko (ponovo poudarjam) LE doživi. Imeli smo tudi dobro vreme, kar se na potovanjih na Islandijo ne zgodi velikokrat. Dežnika pa skoraj nismo potrebovali. Pa tudi temperatura je tam dosti bolj znosna kot pri nas. Po vseh zbranih lepih vtisih v narodem parku smo se potem odpeljali še do enega slapa (ki ima spet jezikzapletajočo izgovorjavo), kar pa ni '' slap '' po naše, ampak VELIČASTEN SLAP. Pri nas imamo (v primerjavi s takim) samo '' potoček ''. Tako smo zaključili najboljši preživet dan in se vrnili nazaj proti hotelu. Četrti dan sem šla sama (vsak je lahko izbral, kaj hoče) na doživetje njihovega ledenika. Peljejo te do ledenika, kjer dobiš dereze, čelado in pripomočke in hodiš po ledu. Če želiš, lahko probaš tudi malo plezanja, pokažejo pa ti kamnine in magmo na ledu (mene so pošteno povlekli za nos, da je to kakec od trola :P ), razpoke plošče in razložijo sestavo. Edina pomanjkljivost pa je bila, da me je 3 ure (pošteno) zeblo, pa sem imela več za oblečt kot drugi - konkurenčna prednost, da med vožnjo potem nazaj samo jaz nisem kašljala :PP. Ampak je pa fajn občutek, da stojiš na islandskem ledeniku.
Prehitro prišel zadnji dan pa smo imeli prost, let domov pa nas je čakal šele nekaj min. po polnči (praktično šele drugi dan) in smo tako morali nekaj početi. Dopoldne smo imeli opazovanje kitov, ki sem ga sama komaj čakala. Imeli smo lepo vreme, zato je bilo še toliko boljše. Med vožjo z ladjico smo opazili minkie whale, kar je zelo posebno doživetje, jih je pa zelo težko uloviti v objektiv aparata (ker lovijo hrano). Peljali so nas še do puffin icelanda, kjer smo opazovali mormone, ene najbolj znanih islandsih vrst ptičev. Popoldan pa sem sama izkoristila za obisk manjšega para z živalmi in zraven postavljenega botaničnega vrta. Potem pa sem šla še malo po mestu, za zadnji vtis (že mi silijo solzice z oči), kjer sem malo raziskovala trgovinice, bare, pristanišče in hiške, s puncama (v skupini) pa omagala v knjigarni, kjer smo (for '' free '' ) brale knjige. Pa še slasten smoothie smo pile.
Zvečer pa smo se dobili v hotelu, kjer smo imeli ob 21h transfer na letališče (Islandija je dve uri za našo), tako da smo ob pol noči bili na letališču, kjer smo potrebovali še SONČNA očala! Ves čas je namreč svetloba, nekoliko se pomrači samo med 0h in 3h zjutraj. Ta dan noči SPLOH NISEM imela. Zato tudi skoraj nisem spala (razen malo v letalu in potem med vožnjo od Munchna). Pa to sploh ni pomembno, spimo lahko kadarkoli, o takšnih stvareh, ki sem jih ta teden doživela sama, pa lahko SAMO SANJAMO. A če ne prideš ne prvič, ne drugičdo krova in pravega kova, poskusi, vnovič in zopet in znova.
Eno stvar pa vam priznam ;): MORSKEGA PSA PA NISM PROBALA (pravijo, da ima okus po amonjaku).
