Potopis Islandija.

Pa sem nazaj. Lahko rečem samo, da je bilo NEOPISLJIVO lepo, ker se takšnih naravnih čudes dobesedno NE DA OPISATI, ampak jih človek mora VIDETI. Zato pa se po svetu hodi z odprtimi očmi, dvignjeno glavo in dobrim srcem. Slik je preveč, da bi jih objavljala, pa tudi narava je v resnici veliko veliko bolj krasna kot pa na njih. Pa tudi doživetij je bilo toliko, prisotnih čustev in osebnih prelomov, da se ne da vsega strnit v eno objavo. Je bilo pa fajn tudi, če smo se vozili res dolgo, ker imaš dejansko občutek, KAM DALEČ GREŠ in kako velik je svet. Islandija je čudovit otok, priporočam ga vsem, ki imate radi naravne lepote, mir in ravnovesje, ker ima otok svojo posebno naravno in magično moč. Ljudje so na videz podobni nam, po kulturi pa kar precej različni, veliko bolj skrbijo za naravo in okolje, poudarjajo varčevanje z naravimi dobrinami in so precej bolj ekološko usmerjeni. 

 

Imajo čisto naravo, pitno vodo na vsakem vogalu in dobro hrano, ker nimajo nobenih potreb po gnojenju (zaradi rodovitne vulkanske zemlje) in škroplenju (ker ni nobenega škodljivca). Imajo krasne islandske konje, ki so edina pasma konj z že prirojenim 4. korakom konja - '' kas '' (vse druge je treba namreč ta korak naučit), so malo manjši od naših, ampak zelo zelo krasni :). 

Dežela je izjemno redko naseljena, živijo predvsem v (nizkih in atrijskih) hišah. Glavno mesto pa je Reykjavik, ki se ne more primerjat z nobeno (veiko) evropsko klasično prestolnico, ker je mesto majhno, čisto in urejeno. Njiker ni smeti, azijskih ghetov in smrdečega kebaba na ovinku. Povsod so majhne ulice in ni veliko trgovin, kar je dobro. Živijo predvsem od ribolova in pridelave zelenjave v rastlinjakih, ali pa so v pisarnah  Reykjaviku. Konce tedna večinoma preživijo nekje zunaj, na Westmanskih otokih. Pa še ena nenavadna izkušnja - vedno je DAN. Sama sem imela kar malce problemov s spancem zato, kaj pa naj si človek za vraga misli, če mu ob pol noči zelo sije sonce. So pa zato precej manj mahnjeni na urnik, ker vedno rečejo '' sej maš cel dan čas, je itak svetlo '', zato se na islandsko točnost ne gre zanašati. Imena krajev, rek in znamenitosti imajo jezikparajoča imena. Zelo skrbijo za svoj jezik, saj imajo celo register dovoljenih imen in če starša otroka poimenujeta po svoje, morata zapustiti državo.
Veliko naravih neopisljivih znamenitosti je v drugih delih otoka, v Reykjaviku pa je samo center države. Če pa hočeš DOŽIVET nekaj, moraš izven prestolnice, v samotno divjino, kamor smo se vozili tudi mi. Človek namreč na Islandijo ne gre zaradi mest, ampak vsega drugega.  Reykjavikuu smo preživeli le prvo dopoldan, popoldne pa smo se potem kopali v svetovno znanih termah Modra laguna. Kopanje tu je posebno doživetje, saj povprečna temperatura te z minerali bogate geotermalne vode znaša približno 38 stopinj C. 

 

Izven mesta smo tako drugi dan šli na turo '' Zlati krog '', kjer so nas vozili do različnih naravnih znamenitosti.  Najprej smo obiskali mestece Hveragerda, eno od redkih naselij na svetu, ki so locirane direktno na geotermalnem območju. Vas je znana tudi po mnogih rastlinjakih, ki jih ogrevajo kar z geotermalno vodo. Nato smo se ustavili pri Keriu - vulkanskem kraterju, v katerem se nahaja manjše jezero. Potem smo se peljali do doline Haukadalur, ki je znana po vrelcih geotermalne vode. Ustavili smo se pri Geysirju, po katerem so poimenovali vrelce tople vode po vsem svetu, in pa pri vrelcu Strokkur, ki izbruhne vsakih  10 minut, voda pa se dvigne do 30 m visoko. Nadaljevanje poti do slapov Gullfoss (radosti izgovorjave prepustim vam), kjer voda v treh stopnjah pada 32 m globoko v sotesko. Zatem smo sepodali v narodni park Thingvellir. Tu je bil leta 930 ustanovljen Althingi, prvi demokratični parlament na Islandiji, ki se nahaja ob največjem islandskem naravnem jezeru Thingvallavatn, videli pa smo tudi razmik AMERIŠKE in evrazijske tektonske plošče. 

 

 

Tretji dan smo obiskali pravo islandsko DIVJINO v Landmanalaugarju. DOŽIVETJE da je joj! Najboljše, kar sem kdaj v živlenju videla. Takih stvari se ne da povedat, ampak doživet. Takšne lepote, lavino polje, presketanje gezirčkov in krasne barve kamnin. Peljali smo se v pravo samoto, daleč, kjer ni cest, da niti ne veš, ali bo kombi vse to zmogel (islandci so namreč uvedli posebne avobuse, ki so dvignjeni, da lahko prečkajo reko, ki pa ga nam niso dali - kar je nenavadno, ampak še bolj hudo ;) ). V eno smer smo se vozili približno tri ure, človek pa ima res občutek, kot da se vozi nekje po lunini površini, ker njiker ni nikogar. V takšni samoti ni nobenih rastli in živali, so samo vulkani, magmatska kamnina in reke. Prav takšne lokacije pa so na svetu najbolj dragocene. Vsaj nekje še ni te trapaste sorte '' homo - sapiensa ''. Tako smo se mi pripeljali do doline, se kakšne 4 ure sprehajali po lavinem polju vse do vrha narodnega parka, kjer je delujoča zemlja. Ko stopaš po tako ŽIVI NARAVI, vidiš, kako malo vpliva imamo lahko sami. Vse naokoli prasketa, bruha topla voda in narava je ŠE ŽIVA, tektonske plošče pa se še vedno premikajo. 

 

 

To so neslavni kotički na zemlji, ki so zato najlepši. Tam sem naredila precej fotografij, pa niti v sanjah ne pokažejo resnične osupljive prvinske lepote kamnin, ki jih človek lahko (ponovo poudarjam) LE doživi. Imeli smo tudi dobro vreme, kar se na potovanjih na Islandijo ne zgodi velikokrat. Dežnika pa skoraj nismo potrebovali. Pa tudi temperatura je tam dosti bolj znosna kot pri nas. Po vseh zbranih lepih vtisih v narodem parku smo se potem odpeljali še do enega slapa (ki ima spet jezikzapletajočo izgovorjavo), kar pa ni '' slap '' po naše, ampak VELIČASTEN SLAP. Pri nas imamo (v primerjavi s takim) samo '' potoček ''. Tako smo zaključili najboljši preživet dan in se vrnili nazaj proti hotelu.
Četrti dan sem šla sama (vsak je lahko izbral, kaj hoče) na doživetje njihovega ledenika. Peljejo te do ledenika, kjer dobiš dereze, čelado in pripomočke in hodiš po ledu. Če želiš, lahko probaš tudi malo plezanja, pokažejo pa ti kamnine in magmo na ledu (mene so pošteno povlekli za nos, da je to kakec od trola :P ), razpoke plošče in razložijo sestavo. Edina pomanjkljivost pa je bila, da me je 3 ure (pošteno) zeblo, pa sem imela več za oblečt kot drugi - konkurenčna prednost, da med vožnjo potem nazaj samo jaz nisem kašljala :PP. Ampak je pa fajn občutek, da stojiš na islandskem ledeniku. 

 

Prehitro prišel zadnji dan pa smo imeli prost, let domov pa nas je čakal šele nekaj min. po polnči (praktično šele drugi dan) in smo tako morali nekaj početi. Dopoldne smo imeli opazovanje kitov, ki sem ga sama komaj čakala. Imeli smo lepo vreme, zato je bilo še toliko boljše. Med vožjo z ladjico smo opazili minkie whale, kar je zelo posebno doživetje, jih je pa zelo težko uloviti v objektiv aparata (ker lovijo hrano). Peljali so nas še do puffin icelanda, kjer smo opazovali mormone, ene najbolj znanih islandsih vrst ptičev. 
Popoldan pa sem sama izkoristila za obisk manjšega para z živalmi in zraven postavljenega botaničnega vrta. Potem pa sem šla še malo po mestu, za zadnji vtis (že mi silijo solzice z oči), kjer sem malo raziskovala trgovinice, bare, pristanišče in hiške, s puncama (v skupini) pa omagala v knjigarni, kjer smo (for '' free '' ) brale knjige. Pa še slasten smoothie smo pile. 

 

Zvečer pa smo se dobili v hotelu, kjer smo imeli ob 21h transfer na letališče (Islandija je dve uri za našo), tako da smo ob pol noči bili na letališču, kjer smo potrebovali še SONČNA očala! Ves čas je namreč svetloba, nekoliko se pomrači samo med 0h in 3h zjutraj. Ta dan noči SPLOH  NISEM imela. Zato tudi skoraj nisem spala (razen malo v letalu in potem med vožnjo od Munchna). Pa to sploh ni pomembno, spimo lahko kadarkoli, o takšnih stvareh, ki sem jih ta teden doživela sama, pa lahko SAMO SANJAMO.  A če ne prideš ne prvič, ne drugičdo krova in pravega kova, poskusi, vnovič in zopet in znova. 

Eno stvar pa vam priznam ;): MORSKEGA PSA PA NISM PROBALA (pravijo, da ima okus po amonjaku).