Kakršen pes, takšen lastnik, kakršen starš, takšen otrok.

Voham dopoldansko kavo in se počutim dobro ;). Kljub dejstvu, da se je Murphy pretekli teden nekoliko '' zarotil '' proti meni, so se stvari (počasi) začele obračati meni v dobro. Ne samo, da sem bila deležna skrajne oblike nadutega egoizma, zaradi omenjenega sem bila še pošteno oškodovana, kar pa ne bo šlo mimo tako preprosto. Naj samo nekako strnjeno opišem, da je sosedov velenapadalni pes, ki '' se boji lastne sence '' zadnjič napadel znanca, ki se je peljal po ulici. V svoji nerodnosti, ko se je umikal zverini, je nerodno zavil (da se mu je torba v kolo zapletla) in treščil s svojo betico v mojega Peugeota, mu v celoti razbil zadnjo šipo in ga poškodoval. Neustrašni gospod sosedov se je seveda ustrašil odgovornosti in po svoje izpeljal stvar; kolesarju je naročil, naj lepo gre in bo že on '' urihtal '' - kako? Da bom že jaz plačala. Mislim, ne samo, da je podajanje izjave v imenu drugega kaznivo, povrh vsega je še nemoralno in nespametno. Kdo je zdaj tukaj kriv? Odgovor najbrž lahko predvidevate.

 

Vsi trdijo, na kriv ni NIHČE, ampak nekaj. Psica kakopak.

Človekova narava je ena sama; ljudje se razlikujemo po navadah.

Pa brez zamere ;), sem mogla dat to iz sebe.